Marija se je vrnila na Brezje

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. junij 2017 / 16:10  

V četrtek, na dan zavetnika bazilike svetega Vida in na praznik svetega rešnjega telesa, so na Brezjah praznovali sedemdeseto obletnico vrnitve podobe Marije Pomagaj, ki je v ljubljanski stolnici dočakala konec vojne.

Veliko romarjev je v četrtek prišlo na Brezje, kjer je mašo daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, po maši pa je bila telovska procesija v čast praznika. Razloga za slavje sta bila dva. V četrtek je bil praznik svetega Vida, ki je zavetnik bazilike na Brezjah. Prav tako pa je minilo sedemdeset let od vrnitve podobe Marije Pomagaj nazaj na Brezje. Ko je 23. aprila leta 1941 gestapo frančiškane nagnal z Brezij, je bila v nevarnosti tudi Layerjeva podoba Marije Pomagaj. Frančiškanski brat Jozafat Finžgar, ki je edini smel ostati v samostanu, jo je pod pretvezo, da je mizarski pomočnik, prenesel v Ljubljano, na oltar pa so postavili kopijo. Izvirnik so prepeljali na varno v samostan na Trsatu nad Reko. Tam je bil do 19. maja leta 1943, ko so ga vrnili v Ljubljano in ga postavili na oltar svetega Dizme. Romarji pa so po vojni kljub temu, da v Marijini kapeli ni bilo izvirne slike, začeli množično – z vlaki in vozovi ter peš – obiskovati Brezje. Mnogi so bridko jokali in se pritoževali, zakaj ne morejo pred izvirno Marijino sliko izrekati svojih prošenj, molitev in zahval. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo Marija Pomagaj v izvirni podobi znova doma, na Brezjah.

»Že med vojno je bilo veliko govorjenja, kako slovesno se mora Marija vrniti na Brezje,« je v svoji knjigi spominov V spomin in opomin zapisal tedanji ljubljanski škof Anton Vovk. »Že ob malem šmarnu leta 1945 je bilo določeno, da se podoba vrne. Vendar se takrat to ni zgodilo, ker Brezjani niso hoteli podpisati obljube, da bodo v samostanski dvorani prenehali s plesi. Nekateri so bili zlasti prve čase osvoboditve na Brezjah jako divji in so celo to pozabili, da je bil ves razvoj Brezij v vsakem primeru odvisen samo od božje poti,« je zapisal škof Vovk. »S stolnim kapitljem in s frančiškani smo se zmenili, da se izvrši prenos v nedeljo, 15. junija 1947, ko je sveti Vid, patron cerkve na Brezjah. Trdno se je bilo treba držati datuma.« Škof Vovk je v svoj dnevnik zapisal, da so se od Marije poslovili le z molitveno tridnevnico, med katero so verniki stolnico tako rekoč oblegali. V njej in okrog nje je še posebno v soboto tako rekoč valovilo. Milostna podoba je bila prenesena na glavni oltar v stolnici, kjer so jo varovali bogoslovci. Mnogi so se želeli posloviti od nje z dotikom. V nedeljo zjutraj je škofijski tajnik Stanko Lenič v škofijski kapeli maševal pred sliko, potem pa so jo odpeljali na Brezje. Ure odhoda niso povedali. Ko je škof Vovk s spremstvom in Marijino sliko odšel s škofijskega dvorišča, se je oglasil veliki zvon in sporočil, da je slika Marije Pomagaj odšla iz Ljubljane. Mnogi Ljubljančani so odšli peš na Brezje.

»Čeprav je samo verski list Oznanilo prinesel kratko obvestilo, da bo od 15. junija dalje prava milostna podoba spet na Brezjah in ni bilo izdano nobeno vabilo na slovesnost, je bil sprejem veličasten. Skozi množico smo se ob pritrkavanju zvonov peljali na samostansko dvorišče, da smo tam izstopili in šli v sprevod. Vsi verniki so tiho mahali z belimi robci in glasno jokali. Le tu in tam se je med jokom izvil goreč klic ''Marija''. Tako prisrčnega pozdrava Marija na naši zemlji še ni bila deležna. Ko smo stopili v natlačeno polno cerkev, je tudi vsa cerkev mahala Mariji v pozdrav z belimi robci,« zapiše škof Vovk in potarna, da je slavje pokvaril le brezjanski pevski zbor, ki je začel peti umetno pesem, čeprav mu je bilo izrecno naročeno, da Marijo sprejme ljudska pesem.