Čas zavrteli nazaj v srednji vek

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Bled / sreda, 7. junij 2017 / 07:21  

Na 11. Srednjeveških dnevih na Blejskem gradu je bilo pretekli konec tedna mogoče znova odpotovati nekaj stoletij v preteklost, ko so se po gradu sprehajale gospodične v razkošnih oblekah in vitezi v oklepih z nabrušenimi meči, ki so jih vsake toliko časa tudi prekrižali v boju.

Bled – Središče dogajanja je bilo letos v taboru na jasi pod gradom. Prvi so svoje šotore že pretekli ponedeljek postavili vitezi Gašperja Lambergarja, konec tedna pa so se jim pridružili še vitezi in gospoda iz Nemčije, Madžarske, Češke in Hrvaške. Blejski grad je tako za dva dni postal srednjeveško mesto v malem. Za grajskim obzidjem si je bilo mogoče pobliže ogledati življenje gospode, na tržnici pod gradom pa je vršelo od rokodelcev, obrtnikov, glumačev ter srednjeveških plesalcev in glasbenikov. V Lambergarjevem taboru je potekal viteški turnir, obiskovalci pa so se lahko celo pridružili viteški šoli ali redu lokostrelcev in se naučili njihovih veščin.

A če je ob opazovanju postavnih vitezov mogoče kdo dobil vtis, da je vihteti srednjeveške meče in drugo orožje skorajda otročje lahko, si je gotovo premislil, ko je orožje dobil v svoje roke. »Meč, ki je bil v srednjem veku osnovno orožje viteza, je bil težak tudi do tri kilograme,« je mimogrede razložil vitez Boštjan Badalič, ko je prav ta meč sam spretno vrtel med dvema prstoma. »To je pa posebna tehnika,« je dodal v pojasnilo kot odgovor na naš začudeni pogled. Orožje, s katerim uprizarja viteške boje njihova skupina, so replike orožja iz 15. stoletja, ko je živel vitez Lambergar. Že omenjeni meč je po Badaličevih besedah replika turnirskega meča. »Na pravih viteških turnirjih meči niso bili nabrušeni, nabrusili so jih šele takrat, ko so odšli v vojno.« A tudi v vojni je ta meč služil bolj kot gorjača, saj je bil namenjen temu, da so nasprotnika zbili na tla. »Z njim namreč niso mogli prebosti oklepa. Nasprotnika so potem, ko je precej neokreten ležal na tleh, skozi vrzeli v oklepu pokončali z manjšim bodežem.« Grajska skupina viteza Gašperja Lambergarja po Badaličevih besedah uprizarja gledališko mečevanje, koreografije jim je pred leti pomagal sestaviti koreograf Janez Mejač. Kljub temu pa še vedno obstaja možnost poškodb, je priznal Badalič. »Lahko je kriva trema, napaka, ali pa z leti postaneš preveč samozavesten. Vsekakor moraš biti pri rokovanju s takim orožjem ves čas pozoren.«

Tako kot meči so bile prave mojstrovine tudi oklepi, s katerimi so bili zavarovani srednjeveški vojščaki. Težki so bili lahko tudi dvajset kilogramov, kar pa še ne pomeni, da so bili vitezi v njih kot želve, je razložil Badalič in si nadel popolnoma pregibljivo rokavico iz pločevine, s katero bi skoraj lahko uporabljal jedilni pribor, če bi ga takrat že poznali. Oklepi so skozi stoletja postajali vse težji, sorazmerno z razvojem orožja. »Orožje je bilo namreč vedno korak pred zaščito, tako kot so lopovi vedno korak pred policijo,« je nazoren Badalič. Usnjene oklepe so poznali že stari Egipčani, kasneje so se pojavile verižne srajce, ki so zadržale celo klasično ost puščice, z razvojem samostrela, ki je imel petkrat večjo prebojno moč kot lok, pa so se pojavili oklepi. Vojaki so se tako zavarovali pred odprtimi ranami, saj so bile zaradi nevarnosti okužbe ob takratni medicini lahko usodne že manjše rane. Veliko pozornosti je v taboru pritegnila še lesena oblegovalna naprava trebuše, ki jo je izdelal Klemen Vrabec. »S takimi napravami so poskušali utrjena posestva zavzeti s kar najmanj truda. Z njo so lahko metali večje ali manjše kamne pa tudi okužena človeška in živalska trupla,« je razložil Vrabec.

A čeprav so bili to kruti časi, so se znali tudi takrat ljudje poveseliti in zabavati. Tako je bilo tudi v srednjeveškem taboru pod Blejskim gradom mogoče spoznati lesene igre tistega časa. Otroci so imeli ogromno dela s sestavljanjem lesenih »lego« kock, poseben izziv pa jim je predstavljal srednjeveški računalnik, kot mu pravi Badalič, izdelan po sliki z gradu Turjak.