Noseča sem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. junij 2017 / 14:57  

Naivnica, 1. del

Pisalo se je leto 1983. Lidija je bila mlada, nadobudna učiteljica, polna idealov in ljubezni do svojega poklica. To so bili časi, ko so bili avtomobili med mladimi še bolj redki, zato se je tudi Lidija v službo vozila z avtobusom. Beseda je dala besedo in s šoferjem, ki je bil sicer malo starejši, a zelo prijazen, sta med vožnjami sem in tja hitro navezala stike.

»Imela sem bolj redke lase, nič nisem bila ponosna nanje. Bila sem polna nekega neopredeljivega notranjega nezadovoljstva in sramu zaradi premajhnih prsi, preširokih bokov. Na zunaj sem delovala nasmejano in sproščeno, v duši pa sem bila prava boječka. Izstopala sem na zadnji postaji, pogosto sva v avtobusu še malo poklepetala, s časom pa me je kdaj povabil na pivo, na sprehod v naravo in podobno. Bil je zelo očarljiv, razumel me je. Če se mu je zdelo, da me mora potolažiti, me je stisnil k sebi. Zdelo se mi je, da telesnih hib, ki sem se jih sramovala, niti opazil ni. Zanimali so ga otroci, ki sem jih poučevala. Pogosto mi je o kakšnem od njih povedal tudi kaj bolj zaupnega. Poznal je domala vse ljudi. Njegove informacije so mi prav prišle. Učence sem lahko bolje razumela in jim tudi pomagala. Že po mesecu ali dveh sem ugotovila, da marsikomu od njih ni bilo z rožicami postlano. Doma so morali prenašati različne oblike nasilja, tepež, pijančevanje. Pa ne le očetovo, tudi materino. Mamica enega od dečkov je izredno študirala, zato je bil veliko sam. V šolo je prihajal brez naloge. Pomagala sem mu, da jo je napisal, včasih sem mu kupila sendvič, saj je bil zjutraj, ko je pridirkal v razred, zmeraj zelo lačen. Kolegice so mi govorile, da sem trapa, ker se preveč razdajam, a jim tega nisem zamerila. Če ne bi bilo mojega Milana, šoferja, se ne bi. Brez njega ne bi imela informacij, in če človek nič ne ve, tudi nič ne boli. Prav ta deček, o katerem vam pripovedujem, pa je bil nekako ''kriv'', da sva se z Milanom spustila tudi v intimni odnos. Tako lepo je govoril o zapuščenih otrocih, da mi je zlezel pod kožo! Pozimi, ko so se dnevi močno skrajšali, je bilo v praznem avtobusu, parkiranem na postajališču, veliko priložnosti za intimnosti. Z Milanom sem se počutila zelo povezano, saj se mi je zdelo, da bi – če njega ne bi bilo – tistemu ubogemu zapuščenemu dečku lahko storila marsikatero krivico. Milan je bil zelo živahen moški, malodane nenasiten, jaz pa tudi. Tisto mečkanje na avtobusu mi je bilo všeč, saj sem moškega, ki me je tudi razdevičil, naravnost oboževala. Pa se je hitro zgodilo neizogibno: zanosila sem. Ko sem veselo novico zaupala Milanu, se je svet v trenutku postavil na glavo. Njegove prve besede so bile, saj ni moj. Zagotovo si bila še s kom. Nisem mogla verjeti, da prav slišim. Sedela sem na stopnički pred šoferjevim sedežem, tresla sem se od ponižanja, ki sem ga bila deležna. Kljub temu da je videl, da me je prizadel, še ni odnehal. Žaljivke so kar vrele iz njega. Očital mi je celo, da je po nekaterih gibih, ki sem jih naredila med seksom, tako in tako ugotovil, da sem candra, da grem z vsakim in se mu je zdelo logično, da me lahko podre tudi on. Moški, ki sem ga kovala v zvezde, se je v trenutku razblinil in na njegovem mestu se je znašla ostudna krastača. Povedal mi je tudi, da je srečno poročen, da ima družino, dva sinova, ki obiskujeta srednjo šolo. Postal je zelo napadalen, zagrozil mi je, da bom že videla hudiča, če ga bom nadlegovala ali mu poskušala naprtiti očetovstvo za otroka, ki sem ga nosila. Na vsak način pa je zahteval, da naredim splav, ker on noče imeti nobene odgovornosti, četudi je bil menda stopetdesetodstotno prepričan, da otrok ne more biti njegov,« razpreda svojo nič kaj veselo zgodbo Lidija.

Svojo zaljubljenost, podkrepljeno z veliko naivnosti, je drago plačala. Kljub vsemu je upala, da ga bo še srečevala. V njenem srcu je zaljubljenost še zmeraj močno odrivala vstran trezni razum.

Vedela je, da mora o svoji nosečnosti najprej povedati doma. Starši so bili preprosti, a zelo pošteni delavci. Tisti, ki so garali za skromno plačo, obenem pa upali, da bodo njihovi otroci nekoč živeli bolje, da jim ne bo treba toliko delati.

»Mama je začela jokati, oče pa me je vprašal, kdaj se bom poročila. Ko sem odkimala, je na široko zazijal od presenečenja, potem pa je njegova dlan kar sama od sebe poletela po zraku. Klofuta je z vso močjo zadonela po kuhinji, kjer smo sedeli. Bilo je prvič, kar pomnim, da me je udaril. Nikoli prej me ni. ''A smo te tako vzgajali?'' se je oglasila še mama. V njenih očeh sem videla, da je bolj kot nad menoj razočarana nad seboj. Da sem se spozabila, umazala svojo čast in dobro ime družine. Šele v tistih trenutkih sem se pravzaprav začela zavedati svojih dejanj. Bilo me je do vrh glave sram. Ko bi starša vedela tudi to, da je Milan poročen, da je od mene precej starejši, bi se od sramu vdrla v tla. Sicer sta silila vame, naj povem, kdo je oče otroku, ki ga nosim, a sem molčala. Vsaj ta udarec sem jima prihranila. Na splav niti pomislila nisem! Bila sem krščansko vzgojena in četudi sem študirala na pedagoški akademiji, se veri nisem odpovedala. Pa bi se lahko, saj smo bili verni pritiskov in norčevanja deležni malodane vsak dan! Veliko težja naloga me je čakala v službi. Teklo je komaj prvo leto moje zaposlitve, pa že noseča! Bilo me je na smrt strah, kaj bo rekel ravnatelj, ki je bil znan kot zelo strog, tudi koleričen možakar. Imela sem smolo, da sem se zelo hitro začela rediti in moj trebuh je izstopal pod obleko, kot bi bil napihnjen. V zbornici so me začeli opravljati in malo pred 27. aprilom me je k sebi poklical ravnatelj. Čisto je znorel, ko sem mu povedala, da je oče otroka neznan. Začel je kričati name, me zmerjati in poniževati, češ da delam šoli, predvsem pa njemu sramoto. Da na šoli, dokler bo on ravnatelj, kurbe ne bodo poučevale. Niti glasu nisem spravila iz sebe. Da bi se uprla, ko mi je rekel kurba?! Nisem se. Takrat sem celo mislila, da ima prav. Res sem bila kurba. Pobrala sem se nazaj v zbornico, kolegice so ravno pile kavo in ob odprtem oknu kadile. Si pa brihtna, da nisi jemala kontracepcijskih tablet, se ena od njih spotakne obme. Vse druge so se ob njenih besedah na glas zasmejale. Nobenega sočutja niso pokazale, nič. Zanje sem bila le pritepenka, ki je prišla v kolektiv in bo tudi zelo hitro odšla. Zatekla sem se v razred. Moji četrtošolčki so me bili veseli, saj smo se res zelo dobro razumeli. Zdi se mi, da sem jih kljub vsemu veliko naučila. Ker se med odmori nisem več vračala v zbornico, smo se ves ta čas pogovarjali o tem in onem. Zaupali so mi marsikatero dogodivščino, ki so jo ušpičili na poti v šolo pa tudi doma. Gledala sem jih, kimala, se pogovarjala z njimi, v resnici pa sem bila z mislimi povsem odsotna. Daleč, daleč proč od krutega sveta, v katerem me je življenje po lastni neumnosti potisnilo ob zid. Še dobro, da so prišle počitnice, preden so se lahko starši na lastne oči prepričali, kakšna pokvarjenka je poučevala njihove otroke. To sicer niso moje besede, z njimi mi je zaželel srečno v življenju ravnatelj. Nisem sklonila glave, niti nisem odmaknila oči. Nihče me ne bo poniževal, še najmanj ti, sem si mislila, ko sem svojim učencem mahala v pozdrav. Po spletu naključij je avtobus, s katerim sem se peljala v Ljubljano na pregled, vozil Milan …«

(Konec prihodnjič)