Edvard Strahl, starološki graščak, plemič, zbiratelj, svetovljan

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. junij 2017 / 15:02  

Letos mineva dvesto let od rojstva Edvarda viteza pl. Strahla, ki je v svojem gradu v Stari Loki zbral obsežno zbirko slik, pohištva in drugih predmetov kulturne dediščine, eno najpomembnejših zasebnih zbirk v slovenskem prostoru. Poznavalka njegovega življenja in dela dr. Renata Komić Marn je Ločanom že drugič zapored predavala o tej zanimivi osebnosti iz njihove preteklosti.

Dr. Renata Komić Marn z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU je Strahlu in njegovi zbirki posvetila doktorsko disertacijo. Po besedah Klemena Karlina, predsednika Kulturno zgodovinskega društva Lonka Stara Loka, ki je bilo ob Loškem muzeju prireditelj muzejskega večera o Edvardu Strahlu, je bila razglašena za najboljšo disertacijo v letu 2016. »Upamo in pričakujemo, da bo iz nje kmalu nastala knjiga,« je Karlin izrazil upanje mnogih Ločanov, zlasti Staroločanov, ki so zelo ponosni na zgodovinsko izročilo svojega kraja. In res avtorica na podlagi doktorske disertacije načrtuje izdajo knjige, kar ji bo omogočila prav omenjena nagrada. Kdove kdaj pa bo izpolnjena želja Staroločanov o tem, da bi Strahlov grad nekoč uredili in bi v njem našla mesto Strahlova umetnostna zbirka! Strahlov grad v Stari Loki, ki je sedaj v lasti države, je prazen že skoraj desetletje. Do leta 2008 je bil pred svojo selitvijo v Polhov Gradec v njem poštni muzej, še prej je služil kot varstveno-delovni center, pred tem dom slepih in slabovidnih. Stavba je bila za namen varstva slepih odkupljena leta 1933, pred tem je bila nekaj let v lasti loškega veletrgovca Dolenca. Strahlovi dediči so namreč po smrti Karla Strahla, Edvardovega sina, svoje imetje prodali na dražbi.

Pravnik, politik, poet, ljubitelj umetnosti

Grad v Stari Loki je v last družine Strahl prišel leta 1819. Friderik Strahl se je poročil s Terezijo Justino Demšar, hčerjo Jožefa Demšarja, lastnika starološkega gradu, in tega pozneje odkupil od svojega svaka. Friderik je zelo zgodaj umrl in zapustil dva otroka, sina Edvarda in hčer Henrieto. Edvard je na Dunaju doštudiral pravo in se zaposlil na Kranjskem. Več let je delal kot neplačan pripravnik in prvo plačano službo dobil kot sodnik v Trebnjem. Poročil se je s hčerko predsednika deželnega sodišča v Ljubljani Cecilijo pl. Petenegg. Po ženini smrti je tudi sam resno zbolel za kolero, kot posledica so mu ostale težave z govorom. Predčasno se je leta 1868 upokojil kot eden najodličnejših pravnikov v takratni monarhiji. Ni pa bil le ugleden pravnik, temveč se je vključeval tudi v politično dogajanje. Leta 1861 je bil kot predstavnik veleposestnikov izvoljen v prvi kranjski deželni zbor. Bil je tudi ljubljanski občinski odbornik in pomemben član več takratnih društev: filharmoničnega, muzejskega, historičnega, zadružnega. Poleg javnega delovanja je tudi pisal, pesnil in prevajal, med drugim tudi Prešerna. Še vedno ga lahko zasledimo v nemških izdajah Prešernovih poezij, je kot zanimivost o tem razgledanem starološkem svetovljanu navrgla Renata Komić Marn. Bil je zelo izobražen, znal je več jezikov: nemško, francosko, italijansko, tudi latinščina mu ni bila tuja. Po upokojitvi se je vrnil v Staro Loko in se posvetil svoji zbirki umetnin, pohištva in drugih dragocenih starin. Strahl je bil plemenitaš, a svojega porekla ni mogel dokazati, si je pa zelo želel uradne potrditve. Leta 1873 mu je bil slednjič podeljen viteški naslov.

Obdajal se je z lepimi stvarmi

Izkazoval se je kot plemenit in darežljiv ljubitelj umetnosti, a se je ob tem vse življenje ubadal s finančnimi težavami, je podrobnosti iz Strahlovega življenja razkrila Komić Marnova. Zaznamovale pa so ga tudi čustvene stiske: zgodaj je osirotel, razdrla se mu je prva zaroka na Dunaju, v zakonu s Cecilijo je doživljal denarne težave, ker je kot pravnik delal brez plačila, prizadela ga je ženina smrt, pozneje še sestrina, njegova lastna bolezen, sam je moral skrbeti za sina in vzdrževati grad. Trpkost življenja je blažil tako, da se je obdajal z lepimi stvarmi. Ustvaril je zavidljivo zbirko slik, pohištva in starin, z zbirateljstvom je postal tudi dober poznavalec. Pozneje sta zbirko dopolnjevala skupaj s sinom Karlom in skrbela, da so slike in pohištvo, ki niso bili v dobrem stanju, restavrirali znani slikarji in okoliški mojstri. Poleg podedovanih slik in predmetov sta kupovala od prekupčevalcev z umetninami, od domačih umetnikov, zasebnikov, plemiških rodbin, na sejmih ... Posebej kakovostne primerke je Edvard kupil v Gradcu, kamor se je preselil v času, ko je tam študiral njegov sin. Nekaj predmetov je Strahl pridobil tudi iz starološke cerkve, ki so jo v šestdesetih letih 19. stoletja porušili in zgradili na novo. Takrat je Strahl rušenju nasprotoval, kar kaže na njegovo skrb za kulturno dediščino. Iz stare cerkve je rešil leseni kip sv. Jurija, ki ga je pozneje podaril župniji in daroval tudi znaten znesek za gradnjo nove cerkve. Kip sv. Jurija je še danes v glavnem oltarju starološke cerkve. V starološki graščini sta oče in sin svojo umetnostno zbirko odprla za javnost. Karl je bil zadolžen za vodenja, ki so trajala tudi po dve uri. Takratni časopisi so pisali, da si je od 300 letoviščarjev, kolikor jih je obiskalo Kranjsko, vsaj 20 ogledalo Strahlovo zbirko. Po smrti Edvarda Strahla je zbirko podedoval Karl, a ker je leta 1929 umrl brez potomcev, je za dediče določil sorodnike svoje žene. Leta 1930 je bil Strahlov grad prodan, prav tako zbirka, ki so jo kupci raznesli na vse konce in kraje. Kupovali so tudi Ločani. Komić Marnova navaja, da je na dražbi od vseh največ kupoval Kalan iz Stare Loke. Lastnik gradu in več dragocenih eksponatov pa je postal veletrgovec Dolenc, ki na dražbi ni sodeloval. Nemara je bil prav omenjeni Kalan njegov zastopnik, so ugibali nekateri na muzejskem večeru navzoči poznavalci zgodovine.

Razpršena Strahlova zbirka

Kje vse je danes razseljena bogata Strahlova zbirka? Med drugim so jo na podlagi predkupne pravice po poslednji želji Karla Strahla odkupile ugledne nacionalne ustanove: Narodna galerija, Etnografski muzej in Narodni muzej, primerke pa najdemo tudi v Loškem in Gorenjskem muzeju. Renata Komić Marn je pri raziskavi za doktorsko disertacijo opravila pravi detektivski posel, so dejali organizatorji muzejskega večera. In ta del je od vsega najboljši, pravi raziskovalka. Ni Ločanka, da bi jo lokalni patriotizem napeljal k raziskavi o življenju, delu in umetnostni zbirki Edvarda in Karla Strahla. Najprej se je kot umetnostna zgodovinarka srečala s potreti in drugimi slikami iz Strahlove zbirke in bolj, ko jih je spoznavala, bolj je želela izvedeti še več o njej in njenem lastniku. Vse do doktorske disertacije, ki ji bo kmalu sledila knjiga s še več novimi odkritji, se nadejajo tako avtorica kot Ločani, ki želijo o svojem uglednem rojaku izvedeti še več.