Logonder in njegov Grohar

Kategorija: Pisma bralcev / sobota, 27. maj 2017 / 17:39  

Z velikim zanimanjem sem prebiral zadnja Snovanja. Miha Naglič piše tudi o profesorju Andreju Pavlovcu, njemu smo dolžni zahvalo tudi Soričani. Bil je med vidnejšimi, ki je pomen Groharja dvigal tudi v njegovem rojstnem kraju. Že ko je župnik France Gačnik v župnišču uredil Zbirko Groharjevih mladostnih del, je bil deležen podpore Loškega muzeja. V tistem času sodelovanje javnih ustanov z župnikom ni bilo ravno pogosto. Leta 1962 je bil France Gačnik prestavljen iz Sorice, njegov naslednik Rudi Tršinar je zbirki še nudil gostoljubje, ko je odšel tudi on, so se vrata zbirke zaprla. Župnišče se je obnavljalo.

V zbirki je bilo poleg Groharjevih del veliko drobnih predmetov ljudske umetnosti. Razpela, kipci, slike na steklu in podobno. France Gačnik jih je nabiral največ po domači župniji. Še vedno je slišati obdolžitve, da jih je po zaprtju odpeljal. Sam mi je pripovedoval, tudi tedanji župnik Franc Turk, da mu je bil postavljen rok, do katerega naj izprazni župnišče. Ker tega ni storil, so mu bili predmeti poslani.

Zbirka je bila podružnica Loškega muzeja. Prav tja je zaradi zaprtja letelo največ kritik. Takrat se je začelo moje tesnejše sodelovanje z ravnateljem Andrejem Pavlovcem, čeprav sem ga spoznal že v otroštvu. On je priskrbel potrebna denarna sredstva, jaz skromno obnovo in spodnji prostori Groharjeve rojstne hiše so bili odkupljeni in toliko urejeni, da smo leta 1976 vanje prenesli Groharjevo zbirko. Največ zaslug za to je imel Andrej Pavlovec.

Potem je prišlo leto 1981. Odkritje spomenika. Veliko časa je preteklo od tedaj, toda vse se ne pozabi. V pozdravnem nagovoru sem pozdravil navzoče in goste s poudarkom na kiparju Tonetu Logonderju. Sledil je predsednik občine Škofja Loka Viktor Žakelj. Osrednji govornik je bil dr. Nace Šumi. Njegov govor je bil leta 1982 v celoti objavljen v 29. številki Loških razgledov. Trditev novinarja Igorja Kavčiča, da je bil govornik tudi Rado Jan, ni resnična. Bil je napovedovalec, povezovalec programa. On je vabil nastopajoče k mikrofonu. Slavnostno besedno odkritje je izvedel dr. Josip Vidmar, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob spomeniku je stal akademik sam. Napovedovalec je kiparja prezrl. Od tod umetnikov grenak priokus in še zdaleč ne zaradi drugih govornikov.

Pisec članka pravilno ugotavlja, da v širši družbi ni bilo veliko zanimanja in podpore za postavitev spomenika, vsaj na začetku ne. Pozneje so se stvari popravile. Nekaj so k temu pripomogli tudi novinarji. Odbor jih je povabil na nekaj tiskovnih konferenc. Odziv je bil dober, tudi napisanega precej.

S članom odbora Vladimirjem Polajnarjem iz Iskre Železniki sva obiskala sekretarja sekretariata za kulturo SRS Vladimirja Kavčiča, rojenega v Poljanski dolini. Zelo lepo naju je sprejel. On je uredil, da je precejšnja sredstva prispevala tudi ta ustanova. Prav temu se moramo zahvaliti, da je bil umetnik dostojno nagrajen in da je nekaj denarja celo ostalo.

Marijan Peternelj