Z volovsko vprego do Francije

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Komenda / sobota, 27. maj 2017 / 15:17  

V Škofji Loki in Selški dolini sta bila v minulih dneh prava atrakcija mlada madžarska nomada, ki z volovsko vprego potujeta proti Franciji.

Si predstavljate, da na cesti mimo vas prikorakata mladeniča z vprego dveh volov, ki za seboj vlečeta voz, nanj pa sta privezani še kravi? Temu, zelo nenavadnemu prizoru za 21. stoletje so bili minule dni priča v Škofji Loki in Selški dolini.

Na lov za odpravo z volovsko vprego, ki je na poti v Francijo, smo se v ponedeljek odpravili tudi mi in jo sredi dneva ujeli ob cesti nekaj kilometrov nad Podroštom, ko je že končala pot za tisti dan in se utaborila na travniku na drugi strani Zadnje Sore.

»Ne maram medijske pozornosti, na pot se nisem odpravil zaradi tega. Tak način življenja sem izbral, ker sem rad v stiku z naravo in s svojimi živalmi, srečam pa tudi veliko različnih, zanimivih ljudi,« nam je v uvodu pojasnil mladi Madžar, medtem ko je postavljal ograjo za svoje živali. Na travniku sta se poleg volov z mogočnim rogovjem pasla krava in tele, opazimo tudi petelina, kmalu nas priteče pozdravit še kuža … Kljub vsemu se je Madžar, po imenu Balazs, za katerega so nam v Železnikih povedali, da je zelo prijazen, na koncu le nekoliko razgovoril. »Sami se odločite, ali boste pisali o meni, se pa bojim, da bo nato prišlo še več novinarjev. No, saj bomo čez teden dni tako ali tako že v Italiji,« je dejal in pojasnil, da tako živi že trinajst let, vse od svojega 18. leta, ko se je po končani srednji šoli namesto na univerzo podal v nomadsko življenje. Zgradil si je pokrit voz za volovsko vprego, pri tem pa se je zgledoval po podobnih vozovih, kot so jih včasih uporabljali na Irskem. Doslej se je z njim selil po Madžarski, bil je tudi v Karpatih, tokrat pa je prvič zunaj svoje rojstne države. V Slovenijo je prišel pred petimi tedni. Pot ga je pripeljala tudi do Kamnika in Ljubljane, od tam pa skozi Medvode v Škofjo Loko in Selško dolino, od koder je že krenil proti Primorski. Končni cilj mu je Francija. Na vprašanje, kdaj naj bi prišel tja, odvrne, da to ni važno, da je bistvo pot, in ne cilj.

Balazsa na poti spremlja tudi prijatelj, ki se je med našim obiskom ravno s kolesom odpravil po zelišča. Balazs nam zaupa, da je vegetarijanec, kruh si peče sam, krava jima daje mleko … Hrano mu dobri ljudje tudi podarijo, občasno pa nekaj malega zasluži, ko komu pomaga pri opravilih. Vse, kar ima, vozi s sabo. Voz, preurejen v skromno bivališče, je sicer opremljen tudi z 'gašperčkom', zadaj pa ima celo sončni kolektor za proizvodnjo elektrike. Družbenih omrežij ne uporabljata, prisegata namreč na osebni stik. Z volovsko vprego sta povsod velika atrakcija, mnogi ju fotografirajo in snemajo. Balazs z veseljem poklepeta z mimoidočimi, ni pa mu všeč, da ga marsikdo, še preden ga ob bežnem postanku uspe pogledati v oči, takoj začne fotografirati s telefonom ali fotoaparatom, nato pa odhiti naprej brez pravega pozdrava.

V ponedeljek so od začetka Studena do tabora ob zadnji Sori prehodili blizu 15 kilometrov. »Običajno prehodimo več, tudi do 20, celo 25 kilometrov na dan, danes pa se je pot ves čas malo vzpenjala, tudi temperature so že kar visoke. Dolžino poti sicer sproti prilagajamo, odvisno tudi od klanca in vročine,« nam je pojasnil Balazs. V ponedeljek so se ustavili tudi pri studencu pod Sušo, domačini so mu povedali, da imajo to vodo mnogi za zdravilno. V njej naj bi bile zelo močne energije, ki blagodejno delujejo na telo, po ljudskem izročilu naj bi neka slepa deklica po umivanju oči z njo spregledala. Z zdravilno vodo izpod Suše se je odžejela tudi madžarska odprava in si jo natočila še za s seboj. V torek so si nato vzeli prost dan, da so nabirali moči za vzpon proti Podbrdu. Izvedeli smo tudi, da je močnejši in starejši vol, ki tehta približno eno tono, precej bolj 'priden' in delaven, saj so ga nekoč uporabljali za delo na polju, medtem ko je mlajši vol precej len in ga mora lastnik ves čas priganjati. Pozimi pot običajno za dva do tri mesece prekinejo in se utaborijo, Balazs pa ta čas poprime za kakšno priložnostno delo, smo še izvedeli.