Logonder pri izdelavi osnutka za spomenik Ivanu Groharju / Foto: arhiv družine Logonder

Logonder in njegov Grohar

V Galeriji Ivana Groharja je na ogled razstava o kiparju Tonetu Logonderju in njegovem kipu slikarja Ivana Groharja v Sorici. Kot je marsikdaj trpka »umetniška«, je »trpel« tudi spomenik, preden je zares »zaživel«.

Denar je le počasi kapljal na račun za postavitev spomenika. Medtem ko so v dolini pridno zbirali denar, pa pri republiški in občinski kulturi ni bilo posluha. »Dogaja se podobno, kot se je Groharju dogajalo v življenju. V domovini zanj ni bilo razumevanja, četudi mu je tujina od Pariza do Budimpešte dajala priznanja.«

Obletnice, naj bodo javnega značaja in jih zato obeležuje širša skupnost ali pa osebne, ki so lahko tudi zgolj intimnejše narave, so vedno razlog za obuditev spomina na človeka ali dogodek. Tudi oboje hkrati. V galeriji Ivana Groharja je ta čas in še do zadnjega dne maja na ogled dokumentarna razstava z naslovom Spomenik umetnosti in lepoti, ki nekako povzema dve obletnici, ki osvežujeta spomin na dva pomembna umetnika, loška rojaka. Letos mineva 150 let od rojstva slovenskega impresionista Ivana Groharja (1867–1911) in 30 let od smrti akademskega kiparja Toneta Logonderja (1932–1987). Kipar je slikarja upodobil dvakrat. Prvič je Logonder pred natanko petdesetimi leti izdelal Groharjev portret, ta stoji v škofjeloškem stanovanjskem naselju, ki po slikarju nosi ime, drugič pa je izdelal impozanten spomenik, ki so ga leta 1981 ob sedemdeseti obletnici smrti našemu prvemu impresionistu v spomin postavili njegovi rojaki v rojstni Sorici. Monumentalna figura Ivana Groharja v bronu velja tudi za Logonderjevo največje in daleč najbolj prepoznavno ter hkrati reprezentativno delo. Povezava med obema umetnikoma na eni razstavi je torej več kot primerna, bila pa je tudi dober vzgib obsežnejšemu zapisu o obeh možeh v pričujočih Snovanjih Gorenjskega glasa. Širši predstavitvi dokumentarne razstave, ki zajema tako slikovni prikaz Logonderjevega ukvarjanja s kipom kot pričevanja o ozadju in organizacijskih težavah lokalnih akterjev pri postavitvi kipa, sledijo še tri pripovedi njegovih sodobnikov – sestrične, planinskega kolega in kiparja, ki je pri njem nabiral svoje prvo kiparsko znanje.

Tone Logonder se je rodil 11. januarja leta 1932 v vasi Pevno pri Škofji Loki kot edini sin Antonije Logonder. Leta 1948 se je vpisal na Srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani in po zaključenem petem letniku leta 1953 diplomiral na graverskem oddelku. Še istega leta je prvič opravljal sprejemni izpit na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, leta 1954 pa izpit opravil in se vpisal na akademijo, smer kiparstvo. Njegov profesor in vzornik je bil prof. Frančišek Smerdu, pri katerem je diplomiral leta 1961 z diplomskim delom Kmečka žena in teoretskim delom Od železove rude do kiparskih dlet, od gline do kamna. Med letoma 1964 in 1977 je poučeval na osnovni šoli v Gorenji vasi, leto dni je bil zaposlen kot kašer, kipar za scenske elemente v gledališkem ateljeju Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, nato pa je vse do svoje smrti poučeval likovno vzgojo na gimnaziji v Škofji Loki. Logonder je avtor številnih javnih spomenikov na loškem in drugod. Umrl je 19. septembra 1987 v prometni nesreči na Koroškem.

V dolini dober, v Ljubljani slab odziv

Kot v uvodu razstave sporoča umetnostna zgodovinarka, avtorica razstave Jana Fojkar iz Loškega muzeja, so se pobude za postavitev spomenika Ivanu Groharju v Sorici med domačini pojavljale že v preteklosti, prav tako tudi prvi poskusi uresničitve spominskega obeležja velikemu rojaku. Kot vedo povedati domačini, naj bi gostilničar Janko Pintar v ta namen pred svojo gostilno odstranil žganjarno in prostor, obdan s kamnito škarpo, namenil za spomenik. Prav tako je bil postavitvi doprsnega kipa odmerjen že prostor pred Groharjevo rojstno hišo, vendar so si bili domačini složni, da si Grohar v domačem kraju zasluži več kot le doprsni kip. Ideji nista bili realizirani in sta s postavitvijo zbirke Groharjevih mladostnih del, ki jo je župnik France Gačnik uredil v prostorih župnišča leta 1960, za nekaj časa zamrli.

Vse dokler ni prišlo do nove pobude Nika Žumra iz Muzejskega društva Železniki, ko je domače soriško Prosvetno društvo Ivan Grohar idejo sprejelo za svojo. Pod vodstvom predsednika Marjana Peternelja so 20. marca 1980 oblikovali Gradbeni odbor za postavitev Groharjevega spomenika. Že na prvem sestanku so se dogovorili, da je »k delu treba pritegniti domačega kiparja tovariša Logonder Toneta«. Oktobra istega leta so v PD Ivan Grohar med drugim zapisali: »Sorica je znana lepa hribovska vasica v Selški dolini, ki priklepa njene prebivalce in navdušuje turiste. Domačini so že od nekdaj znani po mnogih talentiranih posameznikih, ki so prerasli vaško okolje in postali velikani slovenskega naroda, znani širom Evrope.« Da je Ivan Grohar eden takih, zato se mora za gradnjo spomenika zavzeti vsa Slovenija.

Nekoliko nenavadna je bila ideja, kakšen naj bi ta spomenik bil. V mislih so imeli »kip Sejalca, ki se mu izoblikuje glava Ivana Groharja«. Postava naj bi bila visoka za vsaj človeka in pol. »S tem bi Grohar sam sebe načrtoval kot moža, ki nosi seme in ga trosi v njivo slovenske kulture in umetnosti.« Želja je bila, da bi bil kip izdelan do septembra naslednje leto, ko naj bi obeleževali sedemdeseto obletnico slikarjeve smrti.

Člani odbora so si razdelili naloge in se intenzivno lotili zbiranja sredstev, ki so jih prispevali domačini iz Sorice, delovne organizacije Selške doline, društva, šole in druge ustanove. V odboru pa so bili precej razočarani nad slabo odzivnostjo takratne republiške kulturne skupnosti in Društva likovnih umetnikov Slovenije na njihovo akcijo. Tudi zato so za podporo projektu k častnemu pokroviteljstvu povabili številne »osebnosti ljubljanskega kulturnega življenja« (Miho Maleša, Božidarja Jakca, Antona Ramovša, Franceta Planino, Pavleta Blaznika in druge).

Rojaku Francetu Planini so v Ljubljano med drugim sporočali: »Naprošamo in vabimo Vas v krog zagovornikov in svetovalcev v Ljubljani.« Da je prav v Ljubljani zataknjeno, kar se spomenika tiče. Slikarju akademiku Božidarju Jakcu so v iskanju podpore za spomenik zapisali: »Po nasvetu vidnega kulturnega delavca si dovoljujemo napisati to pismo ... čutimo potrebo, da vas informiramo o dosedanjih prizadevanjih. Pismu prilagamo poročilo o tem, kaj je storjenega in kako si zamišljamo javni spomenik.« Upajo, da bo njihovo pismo dobrohotno prečital in da ga z njim niso vznejevoljili. Med drugim so bili v odboru mnenja, da »se stopi v stik s tov. Pepco Kardelj, ki je s pokojnim Edvardom Kardeljem večkrat obiskovala Sorico z njeno okolico ter je bila nad lepotami tega kraja vedno navdušena«.

Denar je le počasi kapljal na račun za postavitev spomenika. Medtem ko so v dolini pridno zbirali denar, pa z naslova republiške in občinske kulture ni bilo posluha. »Dogaja se podobno, kot se je Groharju dogajalo v življenju. V domovini zanj ni bilo razumevanja, četudi mu je tujina od Pariza do Budimpešte dajala priznanja.«

Ne Sejalec, Grohar bo

Že od samega začetka je bila izdelava spomenika zaupana Tonetu Logonderju, idejna zasnova ureditve lokacije pa arhitektu Jožetu Kočevarju. Zamisel, da bi avtorja spomenika izbrali prek javnega razpisa, ni prišla v poštev, saj jim je že tako ali tako manjkalo denarja. Logonderju so kasneje tudi prepustili odločitev o podobi kipa. Umetniki in likovna stroka seveda niso bili navdušeni nad predlogom odbora. Da je Sejalec že sam po sebi umetnina in je ne gre potvarjati.

Logonder se je z zasnovo spomenika sicer ukvarjal že dvajset let. Na zahtevo odbora je že leta 1980 predložil skice in prvi, manjši osnutek kipa, po sprejetju naročila julija 1981, pa še dva – enega v človeški velikosti (1,80 m) ter enega v velikosti prihodnjega kipa (2,80 m) z vsemi detajli, ki jih danes vsebuje spomenik. Oba osnutka sta še ohranjena, manjšega hrani Groharjeva hiša v Sorici, večjega pa Loški muzej.

Kot preberemo v knjigi Kipar Tone Logonder avtorja Dušana Komana se je avtor odločil za realistično koncipirano in le rahlo stilizirano upodobitev Groharja, pri čemer je želel upodobljenca predstaviti v tipični drži slikarjev, ki si pri delu na prostem pogosto z eno roko zasenčijo oči, v drugi pa držijo slikarsko paleto. V nobenem delu dneva kipu sonce tako ne posije na oči. Menda je prav dvignjena roka Logonderju povzročala nemalo težav, saj je razbijala enotnost figure. Pri oblikovanju postave si je pomagal s fotografijami, za katere je poziral kar sam, Groharjev obraz pa je oblikoval po predlogi za spomenik iz leta 1967.

Ko je Odbor za postavitev spomenika Logonderju odobril izdelavo kipa po predlogi v človeški velikosti, se je lotil izdelave končnega osnutka za 2,80 metra visok bronast spomenik. To je bilo težko delo, saj je pri delu porabil več kot tisoč kilogramov gline in mavca. Pri izdelavi sta Logonderju poleg znancev in prijateljev najbolj pomagala takrat še dijaka Metod Frlic in Janez Mravlja, ki sta opravljala težaško delo nametavanja gline na skoraj tri metre visoko leseno in železno ogrodje. Spomenik je vlil priznani livar umetnin Andrej Kamšek iz Zgornjega Kašlja pri Ljubljani.

Na fotografijah, za razstavo jih je odstopila kiparjeva družina, lahko vidimo avtorja z osnutki kipa – od najmanjšega do tistega v človeški velikosti in osnutka za originalni spomenik. Predstavljeni so tudi nekateri načrti ureditve samega prostora za spomenik, ki jih je izdelal arhitekt Kočevar.

Spregledani umetnik

Spomenik so v Sorico pripeljali 7. novembra 1981, torej dan pred slovesnostjo. Po daljšem obdobju lepega vremena je udeležence akcije presenetila snežna nevihta, ki je močno oteževala dovoz in namestitev kipa na marmorni podstavek. Naslednji dan je bilo vreme spet lepo in slovesnost je minila v velikem slogu. Kot izvemo na razstavi, na ogled je tudi nekaj fotografij z dogodka, so bili med slavnostnimi govorci umetnostni zgodovinar Nace Šumi, predsednik Skupščine občine Škofja Loka Viktor Žakelj, predsednik Prosvetnega društva Ivan Grohar Marjan Peternelj in načelnik oddelka za kulturo, znanost in izobraževanje pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije Rado Jan. V kulturnem programu so nastopili recitator Polde Bibič, Pihalni orkester Alpina Žiri, Mešani pevski zbor Iskra Železniki in pionirji podružnične šole v Sorici. Med gosti so bili številni visoki politični predstavniki, med njimi Mitja Ribičič, predsednik Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, Pepca Kardelj, častna članica Odbora za postavitev spomenika Ivanu Groharju, in Josip Vidmar, kulturnik in član Predsedstva Socialistične republike Slovenije, ki mu je pripadla čast odkritja spomenika.

Dogodek je bil odmeven, žal pa je Logonderju po končani slovesnosti ostal grenak priokus. Med vsemi govorci prav nihče ni omenil avtorja spomenika ali ga povabil k besedi. V množici je tako ostal neopažen. Tega v vseh naslednjih letih ni pozabil. Kot je povedala Jana Fojkar, razstava se bo septembra selila tudi v Sorico, se Toneta Logonderja Ločani trideset let po njegovi smrti spominjajo v zelo pozitivnem smislu: »Razstava je odprta že več kot mesec dni in ogromno ljudi, ki so ga poznali, prihaja sem v galerijo. Zelo radi podelijo svoje spomine nanj, povedo kakšno zgodbo, duhovito anekdoto iz njegovega življenja, podoživijo skupne izlete v hribe, spominjajo se njegovih kipov in slik …« Tudi sama se kiparja spominja kot dobrega prijatelja njenega očeta Marka. »Logonder je pogosto obiskoval očeta, ki se je tudi ljubiteljsko ukvarjal s slikanjem. Poznala sta se še iz časov, ko je očetova družina živela na Loškem gradu, kjer je imel Tone atelje. Kadar je prišel na obisk, sta verjetno imela dolge večerne pogovore, jaz, takrat štirileten deklič, pa sem se, ko je pozvonil pri vratih, običajno ravno odpravljala spat. In ko je veliki mož z bradico stopil v hišo, me je vedno žgečkal, jaz pa sem tekla pred njim v svojo sobo,« se spominja Fojkarjeva.

Spomin na profesorja likovne umetnosti na škofjeloški gimnaziji z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja imam tudi podpisani. Tone Logonder je bil prijeten in do dijakov prizanesljiv profesor. Posebej rad je imel tiste, ki smo pokazali več zanimanja za predmet, ki ga je poučeval. Za vedno bo ostalo v spominu njegovo navdušenje nad seminarsko nalogo o nadrealizmu kot smeri v likovni umetnosti, ki sva jo kot ena redkih pri njegovem predmetu izbrala in pripravila s sošolcem.

Oddajte svoj komentar

Kranj 10°

jasno
vlažnost: 92 %
veter: JV, hitrost: 0 km/h

10/25

ponedeljek

8/24

torek

11/27

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

RAZSTAVE / Kranj, 21. avgust 2017

Poletje s Prešernovimi nagrajenci

DELAVNICE / Škofja Loka, 22. avgust 2017

Počitniški ustvarjalni delavnici v Loškem muzeju

IZLETI / Kranj, 22. avgust 2017

Kolesarski izlet

IZLETI / Preddvor, 22. avgust 2017

Pohod na Dovško Rožco

IZLETI / Kranj, 24. avgust 2017

Na Veliki Draški vrh

PRIREDITVE / Škofja Loka, 24. avgust 2017

Kiparska delavnica za otroke

PRIREDITVE / Draga pri Igu, 26. avgust 2017

Koliščarski dan

IZLETI / Šenčur, 26. avgust 2017

Izvir Završnice

 

 
 

 

 
 
 

S pobarvanko do Applove nagrade / 15:12, 17. avgust

Bravo.

Obletnica ustanovitve brigade / 09:13, 10. avgust

Lepo, da so proslave, na katerih se spominjamo dogodkov med NOB še žive in dobro obiskane.
Vseh pohval je pa vreden slavnostni govornik g...

Pri sodišču že gradijo krožišče / 07:08, 10. avgust

Lepo da so zaceli delati in obnavljati to cest! Ampak se bol potrebna je passiert ?d zdravstvenega doma proti majdicevem logu in seveda Koro...

V bližini Mengša opazili medvedko z mladičema / 11:06, 5. avgust

Dolga stoletja je človek za svoje preživetje krčil gozd in se tudi boril z divjimi zvermi. Že pred leti je visok funkcionar na Zavodu za goz...

Rdeča zvezda! / 23:56, 2. avgust

Če ne bi bilo te rdeče zvezde, bi bilo danes Slovenk in Slovencev 3 milijone. Tko nas je pa samo pol drugi milijon.

Rdeča zvezda! / 11:42, 1. avgust

Vse izgube naših bank zaradi njihovega slabega dela moramo plačati davkoplačevalci. Ne smemo pa vedeti, kdo so dolžniki teh bank. To je posl...

Rdeča zvezda! / 21:52, 31. julij

Rešitev je samo v volitvah takih poslancev, ki bodo prepovedali prisotnost zvezde na državnih proslavah in v parlamentu in dali večji povdar...