Zgodba Ambulante E

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 11. maj 2017 / 14:41  

V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled razstava z naslovom Ej, ta naša bolnica nad Bohinjem, sredi gozdov. Na muzejskem večeru v petek je o zgodbi Ambulante E na Pokljuki spregovorila tudi Marica Ravnik - Rosvita, ki je v njej delovala kot bolničarka.

Bohinjska Bistrica – Prostor v Muzeju Tomaža Godca, namenjen občasnim razstavam in pogovornim večerom, je bil minuli petek poln do zadnjega sedeža in stojišča. Razloga sta dva. V njem je na ogled zanimiva dokumentarna razstava o partizanski ambulanti na Pokljuki, povezana z njo pa je bila tudi gostja večera, takratna bolničarka Marica Ravnik - Rosvita, s katero se je pogovarjala novinarka Vlasta Felc.

Posvetimo se najprej razstavi, ki jo je pripravila Anja Poštrak iz Gorenjskega muzeja in bo na ogled še do sredine junija. V primerjavi s slikovitim naslovom razstave Ej, ta naša bolnica nad Bohinjem, sredi gozdov, je njena tajna oznaka Ambulanta E preko 4G prav suhoparna. »Naslov sem si izposodila iz opisa Ivana Hribernika - Matjaža, prvega zdravnika v tej ambulanti, ki je oznako E dobila, ker je bila peta taka partizanska bolnišnica na Gorenjskem, 4G pa je bila karavla na Gorjušah, preko katere je bila ta povezana z zunanjim svetom,« pojasni Poštrakova.

Na uvodnem panoju najprej predstavi partizansko zdravstvo na Gorenjskem med drugo svetovno vojno. V nadaljevanju pa sledi razlaga o tragediji decembra 1943, ko so Nemci napadli 3. bataljon Prešernove brigade na Goreljku. Ob številnih padlih je bilo tudi več borcev hudo ranjenih. Zato je bila sprejeta odločitev, da se zanje poišče primerno mesto, kjer bodo lahko okrevali. Najprej so se selili po pastirskih stajah domačinov na območju med Mrzlim studencem, Rudnim poljem, Praprotnico, Podjeljem, Koprivnikom, planino Javornico in Konjsko dolino. Maja leta 1944 pa so uredili stalno zasilno bolnišnico pod Javorovim vrhom, v gozdu Stara Poljana.

»Lokacija je bila ves čas sicer tajna, in čeprav so mnogi domačini vedeli zanjo, saj so pomagali s hrano in sanitetnim materialom, nikoli izdana Nemcem. V staji sta bili dve sobi s pogradi za ranjence in osebje. Vseskozi je bilo prisotnih šest ljudi, od upravnika, politkomisarja, ekonoma do kuharice in bolničarke ter zdravnika. Prvi je v bolnišnici zdravil doktor Ivan Hribernik - Matjaž, kasneje pa ga je zamenjal Vladimir Wolf - Borut. Nekaj časa so imeli tudi zobozdravnika Čeha Edmunda Kadlika. Ambulanta je v dobrem letu delovanja nudila pomoč okrog sto ranjencem in bolnikom, v njej pa se jih je naenkrat zdravilo od deset do dvanajst. Od vsega začetka je bil v ambulanti tudi ranjenec Alojz Kermavnar, ki je pisal dnevnik. Ta je deloma tudi ohranjen,« razlaga avtorica razstave, ki na enem od panojev predstavlja tudi kasnejše življenje ambulante.

Po vojni so jo namreč podrli, let 1984 pa na njenem mestu postavili novo, repliko nekdanje. Ta je danes kot spominski objekt vpisana v register nepremične kulturne dediščine. V razstavnih vitrinah je še nekaj značilnih predmetov, ki so jih uporabljali v partizanskih bolnišnicah, za razstavo pa so jih posodili v Muzeju novejše zgodovine. Pobuda za razstavo o tej ambulanti je lani dala prav petkova gostja Marica Ravnik – Rosvita, danes pri skoraj 91 letih, tedaj pa komaj 17-letno dekle.

O pogumu in želji pomagati drugim

»V mladosti sem veliko brala in v nekem romanu je bilo tudi dekle z imenom Rosvita. Ime se mi je zdelo lepo, pa sem si ga sposodila,« o izbiri svojega partizanskega imena v duhovitem tonu pove Marica Ravnik, ki je v več kot uro in pol dolgem pogovoru skozi svojo osebno zgodbo razkrila mnoge zanimivosti o medvojnem dogajanju v Bohinju, predvsem pa v ambulanti na Pokljuki, katere del je bila tako rekoč ves čas njenega obstoja, dokler ni bila v letu 1945 premeščena v drugo enoto. S svojo neposrednostjo in iskrenostjo v pripovedi, ponekod duhovitim pogledom na tedanje bolnišniške razmere ter hkrati nepristranskostjo v odnosu do vojnega časa je očarala prisotne.

Sprva je govorila o svoji družini, kjer je bilo osem otrok, štirje bratje in štiri sestre. »Denarja je vedno primanjkovalo, zato smo bili večkrat lačni kot siti. Ne vem, zakaj toliko otrok, če jih potem niso mogli preživljati,« meni Ravnikova, ki je morala že leta 1942 tako kot še nekaj deklet iz Bohinja iti na prisilno delo na Avstrijsko Koroško. Da je tam preživela devet najlepših mesecev, saj ni bilo pomanjkanja kot doma. Pa tudi naučila se je marsikaj – od kuhanja in šivanja do pletenja. Ko je prišla domov, so tako fante kot dekleta poklicali na nabor. »Morala sem se odločiti in sem 1. novembra pri 17 šla raje v partizane, kjer sta že bila dva brata,« se spominja Marica, ki je takoj po bojih na Goreljku sprejela ranjenca. Najprej sta se skrivala v improviziranem bunkerju na skednju na Koprivniku, kjer so domačini lepo skrbeli zanju. »To je bil Joža Čop, ki mu je ob pasu razneslo bombo. Živo se spominjam, kako grozna rana je to bila. Hudo je bilo, ko sem jo vsak dan čistila brez kakršnih koli sodobnih medicinskih pripomočkov za to. Prvič sem videla moškega, kot je ustvarjen …« pripoveduje iskriva bolničarka v kasnejši Ambulanti E. Z ranjenci se je pozneje veliko selila iz staje v stajo, prenekatero noč so preživeli na prostem, v eni izmed njih se je vnelo tudi ostrešje in je ob treh onemoglih ranjencih sama uspela pogasiti požar. Pomladi leta 1944 pa so le naredili stalno zasilno bolnišnico pod Javorovim vrhom v Stari Poljani.

Govorila je o pogumnih zdravnikih Ivanu Hriberniku in Vladimirju Wolfu, izobraženih ljudeh, ki sta doma pustila družine, da sta lahko pomagala ranjenim, o domačinih s Koprivnika, Podjelja …, ki so jih oskrbovali in jim pomagali, o ''modrocih'', posteljnini in odejah iz koče dr. Bogdana Breclja, ki je na Pokljuki imel vikend, pa o akciji, ko so iz bohinjske sirarne Nemcem izpred nosa odnesli več kolutov sira, o pohodu na Triglav, ki ga je opravila skupaj z zdravnikom Hribernikom in zobozdravnikom Kadlikom.

»Vsega bolničarskega dela sem se priučila v ambulanti, od merjenja temperature, pregledovanja vode, previjanja ran, oskrbovanja nepokretnih ranjencev … Ko sem začutila, da sem zato v partizanih, da pomagam drugim, sem vedela, da sem postala prava bolničarka.« Ranjence so v bolnico vodili v strogi konspiraciji z zavezanimi očmi, označili pa so tudi drevesa, do kod se lahko ti gibljejo. »Včasih je bilo v ambulanti živahno in veselo, spet drugič turobno.« Da je politika nikoli ni zanimala, saj je komaj vedela, kaj in od kod je komunizem. Da je bilo v prvi vrsti pomembno pomagati ljudem. Konec marca 1945 so jo prerazporedili iz ambulante v drugo enoto. Bila je tudi odlikovana, med drugim z medaljo za hrabrost, a po vojni nikoli ni imela večjih koristi od svoje partizanščine. »Ostala sem brez poklica in sem morala prijeti za vsako delo. Naučila pa sem se boriti za preživetje. To me drži pokonci. Čez mesec jih bom dopolnila 91,« je ob aplavzu zbranih zaključila Marica Ravnik - Rosvita – z željo, da se kaj takega, kar se je dogajalo med vojno, nikoli več ne bi zgodilo.