Življenje je igra vlog

Besedilo: Nena Veber
Kategorija: Rekreacija / sreda, 10. maj 2017 / 15:05  

Življenje je igra vlog. Tistih, ki smo si jih izbrali že davno. Še preden smo se rodili. Pa nanje pozabili. Zato se velikokrat, ko se nam dogajajo stvari, pojavi občutek, da sploh ne vemo, zakaj. Zakaj ravno zdaj? Zakaj ravno ta vloga? Je sploh moja? Včasih se celo zdi, da vsega niti nismo hoteli, ampak se je kar od nekod pojavilo v našem življenju. Nismo pripravljeni. Ni še pravi čas. Kdaj pa bo? Bo kdaj?

Na odru življenja ni nikoli pravega časa. Vedno pridemo in odidemo sredi predstave. Je le naš čas in naša izbira, kako ga bomo izkoristili in kaj bomo naredili iz vlog, ki smo si jih izbrali.

Jih odigrali? Jih vsaj poskušali odigrati? Se z njimi soočiti? Jih samo pogledali in se obrnili stran? Se pretvarjali, da se nas ne tičejo? Čeprav nas nekje globoko v sebi kličejo. Ker vendarle čutimo, da so naše. Da so bile naša izbira, čeprav si tega ne upamo priznati.

Ko iskreno, brez pretvarjanja vstopimo v vlogo, jo odigramo, kakor trenutno najbolje vemo in znamo, se iz nje naučimo tisto, zaradi česar smo si jo sploh izbrali. Takrat šele jo lahko tudi dokončno spoznamo in zaključimo. Ni potrebe, da bi take vloge oziroma situacije še naprej privlačili v svoje življenje. Ker smo se naučili svojo lekcijo in gremo lahko dalje. Močnejši, trdnejši in bogatejši za spoznanja, do katerih smo se dokopali.

So pa vloge, ki se zdijo pretežke. Nas je strah. Se počutimo nemočni in sami. Pred njimi bežimo. Jih samo pogledamo. Se obrnemo stran. Razum nam zatrjuje, da teh vlog si pa že nismo izbrali. Da se nas ne tičejo. One pa kot da so izbrale nas. Ne nehajo nas zasledovati. Se vedno znova in znova pojavljajo. Nas čakajo in kličejo, da se soočimo z njimi.

Takrat se spomnimo otroštva. Ko smo sedeli v peskovniku, polnem prečudovitih igrač. Vzeli smo igračo. Jo pretipali. Pogledali, kako je sestavljena. Kaj vse lahko z njo naredimo. Jo razdrli na sestavne dele. Potem smo vedeli. In ker smo se naučili vse o tej igrači, nas ni več zanimala. Še manj strašila. Šli smo in pobrali druge igrače, ki jih še nismo poznali. In tako dokler nismo vedeli vsega o vseh igračah okrog nas. Potem je prišel čas, da gremo dalje. V večji peskovnik.

V otroštvu in peskovniku je bilo zabavno, veselo, razburljivo. Raziskovali smo in bili ponosni sami nase. Na to, kaj vse smo se naučili in česa vsega smo se lotili. Ko odrastemo, pa na vse to pozabimo.

Poskušajmo tudi izzive in preizkušnje v odraslem življenju videti kot igrače v svojem odraslem peskovniku, ki jih moramo spoznati in se poigrati z njimi. Lažje nam bo.

Ko zberemo pogum in si zaupamo, na koncu ugotovimo, da znamo in zmoremo. Da smo lahko ponosni nase. Da smo si upali narediti tisto, česar nas je bilo najbolj strah.

Ko nas je najbolj strah in ko sploh ne vemo, kako naprej, je prvi najpogumnejši korak, ki nam bo potem pomagal dalje, da si enostavno iskreno priznamo, da v tem trenutku ne znamo in ne zmoremo. Sprejmemo sami sebe. Točno take, kot smo. Z vsem, kar se nam zdi najlepše. Vsem, pred čimer si zatiskamo oči. In vsem vmes. Če bomo iskreni in odprti, bomo začutili, kdaj in kako naprej. Odprla se nam bo pot, po kateri bomo svojo vlogo najlažje odigrali.

Življenje je igra. Če jo igramo iskreno, smo za to bogato poplačani. Dana nam je možnost, da se popolnoma spoznamo in brezpogojno sprejmemo. Take, kakršni smo. Enkratni. Neponovljivi. Sami svoji. Samosvoji. In zato tako dragoceni in neprecenljivi. Ko se bomo sprejeli, ljubili in cenili sami, nas bodo tudi drugi.