Sto let Stanislava Benedika

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Kranj / ponedeljek, 8. maj 2017 / 20:29  

Stanislav Benedik iz Stražišča je tretjega maja praznoval stoti rojstni dan. Častno listino Mestne občine Kranj mu je izročil kranjski župan Boštjan Trilar in se z osebno čestitko pridružil številnim, ki so jubilantu voščili, Stanislav pa se je vidno ganjen vsakemu zahvalil s prisrčnim hvala.

Kranj – Stanislav Benedik se je rodil 3. maja leta 1917 v Stražišču pri Kranju mami Mariji in očetu Janezu. V družini je bilo osem otrok. Stanislav, ki so ga domači poimenovali Slavko, je bil najmlajši in tudi edini, ki je še živ in je dočakal tako visoko starost. V družini ni bilo izobilja, imeli so le toliko zemlje, da je lahko prehranila dve ali tri krave. Da je družina lahko skromno preživela, je Slavkov oče delal tudi kot krovec slamnatih streh. Že pri petih letih starosti je Slavko pasel krave pri Babč v Stražišču. Bil je seveda bos in v mrzlih jutrih na paši si je noge ogrel v toplih kravjih iztrebkih.

Po končani obvezni šoli se je šel učit za mizarja k mojstru Pečenku v Kranj in je zatem delal pri njem kot pomočnik. Bil je natančen mizar. V stari Jugoslavije služil vojaški rok v Gerovu in Delnicah. Spominja se polarnega mraza in volkov, ki so bili v teh krajih. Mladostna leta niso bila tako brezskrbna, kot danes živijo nekateri mladi. Prosti čas so imeli le ob nedeljah in praznikih.

Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko. Bil je na ruski fronti, kjer je bil ranjen, bil več mesecev na zdravljenju na Dunaju, potem se je vrnil v Stražišče. Po koncu vojne je bil, glede na to, da se ni boril na pravi strani, zaprt v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, od koder se mnogo zapornikov ni več vrnilo domov. Slavko se je vrnil, vendar dlje časa ni dobil zaposlitve. Da je preživel, je mizaril po kmetijah v okoliških hribih. Kasneje je dobil službo v Iskri v mizarski delavnici, kjer je ostal do upokojitve leta 1979. Pri mizarjenju je na Lavtarskem Vrhu spoznal Mari, s katero sta se poročila leta 1952. V zakonu se jima je rodila hči Mirjam. Ustvaril je topel dom svoji družini, v katerega se hči, trije vnuki in štirje pravnuki radi vračajo.

Da je družina bolje živela, je v prostem času po službi in tudi še po upokojitvi mizaril v mali domači mizarski delavnici. Mizarjenje mu je bil poklic in konjiček. Zadnji mizarski izdelek je naredil pri 94 letih, avto je vozil do 95. leta.

Ko je dobil vnuke Janija, Nejo in Jaka, sta skupaj z ženo Mari ljubeče poskrbela tudi zanje. Po ženini smrti jeseni leta 2012 mu je zdravje začelo pešati. Ob pomoči hčerke in vnuka Janija, ki si je ustvaril družino na njegovem domu, je vse do četrte obletnice smrti svoje žene še vedno sam poskrbel zase. Novembra 2016 je v stanovanju padel in od takrat je priklenjen na bolniško posteljo. Ob skrbni negi hčerke, gospe Mojce in negovalk Doma upokojencev Kranj še vedno živi na svojem domu. Dan mu mineva ob poslušanju Radia Ognjišče in občasnem branju Gorenjskega glasa in tednika Družina. Pogosto ga obiščejo tudi vnuki in pravnuki. Kot pravi hči Mirjam, je ata Slavko zgled vernega, pokončnega in poštenega človeka, ki ni klonil pred težkimi preizkušnjami v življenju.