Poroka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. maj 2017 / 09:33  

Matere, 3. del

»Potem pa sem se nekoč zaletela v fanta, ki je nesel po stopnicah košaro s premogom. Povedal mi je, da je teta Slavka pošiljala moji mami fotografije, ki jih je mama kazala sosedom v bloku. Te besede so me zelo presenetile. Fant, ime mu je bilo Mirko, je ravno zaključeval študij na strojni fakulteti, pisal je diplomsko nalogo in je imel, kot je izjavil, veliko časa. Tudi zame.«

A se komaj začeta ljubezenska zgodba ni nadaljevala tako, kot sta si mlada dva želela. Ko je Martina končala večerno šolo, so jo prosili -– bila je edina, ki je bila v kolektivu ''ledik pa frej'' – ali lahko priskoči na pomoč v vrtcu, kakšnih dvajset kilometrov stran. Ravno so ga odprli, edina vzgojiteljica je komaj maturirala, z otroki pa ni imela še čisto nobenih izkušenj.

»Pa sem šla, kaj sem pa hotela drugega?! To niso bili časi, ko bi bilo dovoljeno razmišljati. Treba je bilo ubogati. Tudi tam je bila vojašnica, prve družine oficirjev pa so nastanili kar po zasebnih hišah, tako da sem imela nemalo težav, da sem dobila sobo tudi zase. To, da je bilo tako veliko vojakov v tako majhnem kraju, ni bilo zdravo. Še leta 1982, ko sem prišla na obisk k prijateljici, jih je bilo ogromno. Dekletom, ki so se poročila s Srbi in Hrvati, so govorili, da so sramota za kraj, da so izdajalke slovenskega naroda. Ni jim bilo prijetno. Večina med njimi je po poroki ostalo doma. Ko se je prvi med polizal, so zelo trpele. Druge navade in drugi običaji jim niso bili pisani na kožo, za povrh pa so doživljale še linč okolja, v katerem so živele. Smilile so se mi. Četudi sem bila še zelo mlada, so v meni videle razumevajočo dušo, zlasti ko se je izvedelo, da sem vrsto let preživela v Splitu. Sploh je bila v vasi grozljivo vzdušje. Zvečer so se ljudje držali doma, ko je padel mrak, ni bilo več nikogar na spregled. Šele čez čas so mi povedali, da se je dve leti pred mojim prihodom zgodilo nekaj grozljivega. Leta 1971 so trije vojaki neko prizadeto dekle za ves teden zaprli v skedenj, jo množično posiljevali in se izživljali na njej. Ko so jo končno našli, so starši prijavili vojake na milico, a takratna oblast je vse skupaj pometla pod preprogo. Podobno se je zgodilo leta 1978, ko je skupina petih vojakov na samotni poti počakala dekle, ki se je zvečer vračalo iz službe. Posiljevali so jo vso noč, njen oče je zanje zahteval kazen, družina je zato dve leti hodila po sodiščih. Brez uspeha. Na koncu je oče ves skrušen umrl na Golniku. Med nekim obiskom v bolnišnici sem ga srečala. Ne morem povedati, kako hudo mi je bilo, ko se mi je zjokal na rami. To vam pripovedujem zato, da boste videli, v kakšnem mračnem ozračju sem se morala znajti. Tudi otrok nisem nikoli smela puščati samih. Če je sila, tudi oni niso varni, mi je zabičala ena od žensk. Namesto dveh, treh mesecev sem ostala dve leti. Niso me hoteli izpustiti iz rok, govorili so mi, da imam ''naraven dar'' za otroke. Spominjam se, da so bile najhujši dolgi, samotni, zimski večeri. Še dobro, da sem bila večino časa zaposlena s kurjenjem peči, kajti skozi neizolirane stene je silil mraz, ki se ga ni dalo znebiti niti pod odejo. Včasih, ko mi je bilo najbolj hudo, sem mislila na Ano, na njene vnuke, sem in tja tudi na Mirka. A je njegova slika v moji glavi s časom zbledela. Čas, ko sva se videvala, je bil prekratek. Verjetno bi od mene želela slišati tudi kakšno bolj pikantno zgodbo. To, kar ti sama od sebe pripovedujem, je dolgočasno, kajne?«

Seveda sem ji prikimala. »Bralci radi vidijo, da je zgodba, ki jo berejo, takšna, da se še sami najdejo v njej,« sem ji odgovorila.

»Noč ima svojo moč, zapomni si to,« je nadaljevala. »Tudi k meni so hodili trkat na vrata vsega spoštovanja vredni zakonski možje. Nekateri so se mi dobrikali, da mi uredijo kakšne materialne dobrine. Recimo devize. To so bili časi, ko je bilo zelo težko priti do njih. A sta bila v kraju najmanj dva, ki sta jih imela doma kar v škatlah od čevljev. Marke, lire, šilinge, švicarske franke. Videla sem jih na lastne oči. V hišo sem zmeraj prišla z vnukinjo tega ''švercarja''. Spominjam se, da mi je nekoč pokazal neke ogabne fotografije konjev in žensk v razvratu. Prinašal jih je iz Nemčije in prodajal vojakom. Njegova žena je vedela za vse svinjarije, s katerimi se je ukvarjal, a je molčala kot grob. Njen molk je kupil z zlatnino in oblekami, ki ji jih je prinašal od vsepovsod. Danes je ta gospod, ki me je vsakokrat, ko me je srečal, slačil z očmi, betežen starček. Vsako nedeljo gre k maši, pa se bojim, da se svojih grehov ne bo otresel vse do sodnega dne. Drugi takšen, ki je zaznamoval moje življenje, je bil učitelj z bližnje podružnične šole. Bil je krasen človek, otroci so ga imeli radi, veliko je naredil za kraj, med drugim je dosegel, da so eni prvih na tistem koncu dobili asfaltno zunanje košarkarsko igrišče. Raje je imel moške kot ženske. V eni od številnih osebnih stisk, v katerih se je znašel, me je prosil, ali bi se midva lahko na videz poročila, pa bi mi zato prepisal polovico hiše, ki jo je imel v Ljubljani. Ne da bi dosti razmišljala, sem pristala. To so bili časi, ko so bili geji vsepovsod preganjani in zaničevani, on pa se mi je res smilil, ker je bil tako dober in pošten. V zahvalo mi je obljubil, da me bo varoval in branil pred vsemi, ki mi bodo želeli kaj hudega. Zelo sem ga vzljubila, četudi nisem imela nikoli občutka, da sva poročena. Takoj ko sem zapustila tisti kraj, sva se ločila, a on tega, seveda, ni nikomur povedal. Pod krinko poročenega moškega je živel še naprej, kot je vedel in znal. V njegovi hiši živim še danes, četudi sem se kasneje poročila z Mirkom, ki me je ves čas odsotnosti čakal. To pa je sploh bila ena takšna zelo romantična zgodba. Ko sem se vrnila domov, me je nekoč ponovno ujel na stopnicah, me zagrabil za roko ter vzkliknil, da mu pa sedaj ne bom nikoli več ušla. Potem pa zagleda poročni prstan in vse navdušenje se je v trenutku razblinilo v nič. ''Kako si mi mogla to narediti?'' je rekel s skrušenim glasom. Bilo mi je nerodno, nisem vedela, kaj naj naredim, kako mu naj pojasnim. Potem pa sem le prišla z resnico na dan. Objel me je okoli ramen in mi zagrozil, da me ne bo nikoli več izpustil. Zdelo se mi je zabavno, globoko v sebi pa sem bila še zmeraj prepričana, da se šali. Vsega skupaj sva komaj kdaj govorila, in če se je on spomnil najinega skupnega otroštva, jaz se nisem. Vseeno je trajalo še kar nekaj časa, da sva prišla skupaj. Njegovi starši me nikakor niso želeli sprejeti za snaho. Mama je celo grozila s samomorom, če je sin ne bo ubogal. Ko so izvedeli, da sva šla skupaj na morje, je bil ogenj v strehi. Po bloku je njegova mama raztrosila, da njenega sina poskušam ujeti s kurbarijo. Veste, pa to sploh ni bilo res. V sebi sem imela ogromno strahov, bom po tistem grozljivem splavu sploh še lahko imela otroke ali ne. Ni mi bilo lahko. Mirko je bil ves čas poln ljubezni in navdušenja, pripovedoval mi je o dogodkih iz otroštva, ki se jih nisem niti spominjala, kaj šele, da bi se me dotaknil. On me je imel rad, jaz pa sem se ljubezni do njega šele učila. Ko sem izvedela, kako me njegovi opravljajo, se mi je celo zdelo, da se mi ponuja lepa priložnost, da po tihem izginem in se jim nikoli več ne prikažem pred očmi. Bila sem celo tako na tleh, da sem nekoč sedla na avtobus in se odpeljala na Brezje. Govorili so, da tam spoveduje neki zelo razumevajoč pater, ki nikoli ne graja, le posluša in kaj malega tudi svetuje. Poiskala sem ga in ga prosila za pogovor. Dolgo sva sedela v klopi, jaz sem govorila, on je kimal. ''Dobro dekle si,'' mi je dejal in me stisnil za roko. Iz cerkve sem šla v solzah, a veliko močnejša. Čeprav brez velike ljubezni v srcu sem se poročila in do danes mi ni bilo še nikoli žal.«

(Konec)