Pisatelj Miha Mazzini (1961), dobitnik nagrade kresnik 2016 in gorenjski rojak / Foto: Robert Kruh

Pogled v anatomijo Otroštva

Mnogi smo prebrali roman Otroštvo, za katerega je pisatelj Miha Mazzini dobil nagrado kresnik 2016. Tu pa si lahko preberete še nekaj avtorjevih razlag, ki omogočajo globlji vpogled v anatomijo tega romana …

Na srečanju v Žireh je pisatelj Miha Mazzini pojasnil, kako je prišel do spoznanja, da je bila ravno tista brca v golen dejanje, s katerim se je kot deček uprl.

V petek, 21. aprila, se je po vsej Sloveniji zgodila cela vrsta prireditev pod skupnim naslovom Noč knjige 2017. Ena od njih je bilo srečanje s pisateljem Mihom Mazzinijem v Žireh. Avtor Otroštva (rojen 1961) je svoje otroštvo preživel na Jesenicah, kamor sta se konec petdesetih iz Žirov preselili njegova mama in stara mama. Ti dve in odsotni oče so stvarne osebe, s katerimi ima v romanu opraviti Deček, njegov glavni junak. Ta deček je pozneje, ko je postal pisatelj, iz drobcev spomina rekonstruiral zgodbo svojega otroštva in hkrati v pisanju konstituiral samega sebe, svoj aktualni jaz, v katerem tisto, kar je bilo začeto v otroštvu, prihaja k sebi. To doživlja vsak od nas, a redki so, ki znajo to tudi napisati. Miha Mazzini je to naredil na mojstrski način. Na srečanju v Žireh pa nam je povedal še marsikaj, kar omogoča boljše razumevanje romana. Spraševal sem ga podpisani.

Zgodba neke brce

»Eden od prizorov, ki ga nisem nikoli pozabil, kar me preseneča, in je zato pristal na seznamu, okoli katerega bom zgradil zgodbo, je brca, s katero sem nono zadel v golen. Zastokala je, jaz pa pobegnil. / Prvih pet let sem preživel z njo, a v množici duhov, duš, prekletstev, prepovedi in Življenja svetnikov, edine knjige, ki jo je neprestano prebirala. Vladavina memento mori, bivanje ad sanctos. Potem so jo odpeljali njeni sinovi, o solze, a nenadoma sem postal (skoraj) navaden otrok, kar je tista leta pomenilo celodnevno pojanje okoli blokov, dirkanje s kolesi, eksplozijo vonjev in barv. Nato so nono vrnili in hotela je vzpostaviti prejšnje stanje. A urok je bil prelomljen in četudi sem se strahotno bal božje kazni, žvepla in pekla, s katerim mi je grozila, sem si pot na plano izboril z brco. / Dolgo časa po tem sem si ogledoval nogo in čakal, kje se bodo pojavila znamenja sušitve.«

To je eden ključnih odlomkov iz romana Otroštvo (str. 21). Pove, kako se je petletni deček uprl svoji stari materi. Ta ga je zapirala v svoj svet, zapor pa je bil dvojen, psihološki in fizičen. Fizični okvir tega zapora je bila garsonjera v nekem bloku »industrijskega mesta na Gorenjskem«, v tej ga je nekoč zaklenila celo v omaro. Psihološki zapor pa je bila verska norost, v kateri je stara mama živela in z njo obdala tudi vnuka. To razberemo iz romana. Na srečanju v Žireh pa je pisatelj pojasnil, kako je sam prišel do spoznanja, da je bila ravno tista brca v golen dejanje, s katerim se je uprl. Tega se pred pisanjem ni zavedal, to in še druga dejstva so bila že dolgo zakopana v njegovi podzavesti. Naredil si je seznam dogodkov, ki bi morali biti ključni za konstituiranje zgodbe, a se jih ni mogel spomniti. Eno od teh vprašanj je bilo, kdaj se je prvič uprl stari mami. Enkrat se ji je pač moral, sicer ta večer ne bi bil na tem srečanju, ker bi po verski, v kateri sta živela, že zdavnaj končal v »pravi« norišnici.

Poskus, da bi iz pozabe izbrskal ta ključni dogodek, je trajal mesece. Pisatelj je iskanje skušal pojasniti z ekskurzom v nevrološko ozadje tega procesa. Tudi v tem je mojster, iz tega ima celo doktorat. Razum je le manjši del možganov, površina, kjer so shranjene besede in govor, je še manjša. Vendar: ko postavite možganom neko vprašanje, se z njim ukvarjajo celi možgani, tudi tisti deli, ki nimajo dostopa do besed. V njih se vam prikaže neka podoba, zaslišite zvok, začutite vonj … Še zlasti to velja za spomine iz zgodnjega otroštva, ko možgani še niso konstituirani tako, da bi se izražali z besedami. No, in potem se je pisatelju na nekem treningu borilne veščine kickboks zgodilo tole: useka z desno nogo, a nič se ne zgodi, udarca ni. Čudi se sam, čudi se trener. Potem udari z levo nogo, udarec kot »šus«. In spet poskuša z desno, a spet nič. Dogajanje so posneli, analizirali posnetek, a nič ugotovili, le to, da desna noga »ne dela«. In to je trajalo nekaj mesecev, z desno nogo je lahko normalno hodil in vse drugo, moči za udarec v kickboksu pa ni bilo … Vse dokler se mu neko noč vse to zgodi še v sanjah. Ko se v jutru po teh sanjah zbudi, pa ga prešine spomin na iskano dejanje. In spoznanje, da je njegovo desno nogo blokiral občutek krivde, ki ga je v svoji podzavesti nosil že vse od tiste usodne brce. V romanu tega seveda ne opiše na ta način, to bi bilo strokovno poročilo o nekem stanju, ne zgodba. V Otroštvu pa je iz tega naredil zgodbo oziroma literaturo.

Iz Žirov na Jesenice

Eno od vprašanj, ki sem jih v tem javnem intervjuju postavil gostu, je bilo, zakaj sta se njegova mama in stara mama odločili, da se iz Žirov preselita na Jesenice. Povedal je, da odgovora na to vprašanje pravzaprav ne ve. Nakar se je iz občinstva oglasila njegova žirovska sorodnica Vilma Mazzini in povedala, kar ji je svoj čas sama povedala pisateljeva mama Antonija (Tončka). »Tvoja mama je živela v drugem svetu, želela si je, da bi živela v srednjem veku oziroma v nekem bolj romantičnem svetu …« Ko je na Jesenice najprej odšla njena sestra Cilka (mama novinarke Vlaste Felc), je šla za njo še Tončka in pozneje izjavila, da je bil ta dan odhoda iz Žirov najsrečnejši dan v njenem življenju. Miha Mazzini je k temu dodal še dvoje. Da je mama že pred odhodom iz Žirov nekaj časa živela in delala kot sobarica na Brdu pri Kranju in že tam ugledala neki drugi svet. Še bolj pa so nanjo vplivali filmi, ki jih je tako rada gledala. To po svoje potrjuje tudi dejstvo, za katerega pisatelj ni vedel in sem ga navrgel v najinem pogovoru: da sta bili mama in stara mama hišnici v Partizanu (nekdanjem sokolskem domu), v katerem je bil do 1960 tudi žirovski kino in sta v tej vlogi delali tudi za kino, prodajali vstopnice, jih trgali in morali biti strogi z mularijo, ki se je hotela na predstave »prešvercati«. Skratka: tudi pisateljeva močna povezanost s filmom, ki se izraža v njegovih scenarijih in režijah, ima svojo predzgodovino …

Ko je mama odšla na Jesenice, je morala s seboj vzeti tudi svojo mamo, čeprav je ta imela še dve hčeri in tri sinove. Ta žena – Marija Mazzini – pa ima tudi sama izjemno zgodbo. Najprej burno in težko mladost, v kateri je z dvema moškima imela šest otrok. Moška sta bila oba prišleka, danes bi rekli »migranta«; prvi je bil italijanski kamnoseški mojster Cesare Mazzini, ki je prišel v Žiri zidat novo cerkev, drugi pa ruski emigrant Mihail Razovajev, ki je prišel službovat na rapalsko mejo … »Potem je stara mama srečala Boga,« dodaja njen vnuk in žena, ki »nastopa« v romanu, je versko blazna starka, ki duhovno terorizira svojega vnuka, dečka … Več v Otroštvu.

Oddajte svoj komentar

Kranj 21°

pretežno jasno
vlažnost: 87 %
veter: Z, hitrost: 7 km/h

19/32

sobota

19/29

nedelja

15/31

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

IZLETI / Škofja Loka, 24. junij 2017

Na letovanje v Izolo

OBVESTILA / Britof, Predoslje, 24. junij 2017

Nabucco

PRIREDITVE / Kranj, 24. junij 2017

Praznovanje na Svetem Joštu

PRIREDITVE / Tržič, 24. junij 2017

Bistriško poletje

DELAVNICE / Talež, 24. junij 2017

Poletna lučka na Maretovem ranču

IZLETI / Preddvor, 24. junij 2017

Pohod ob preddvorskih vodah

PRIREDITVE / Gozd nad Kamnikom, 24. junij 2017

Bosonogi na Vovar

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. junij 2017

Ob dnevu državnosti

 

 
 

 

 
 
 

Hiše Jelovica odpirajo vrata / 11:58, 23. junij

Ne vem kakšni cajtengarji ste, a niste sposobni vsaj z mobitelom eno sliko spacat?
Pa lahko bi povprašali in na papir djali, kolkšna je cena, okvirna!

V Titovo vas in na partizanski golaž / 21:44, 16. junij

Veliko Slovenskih družin si zasluži, da pokopljejo svojce, da se vsaj govorno obsodi storilce in da se zgodovino napiše pošteno, pošteno! Na...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 19:27, 16. junij

V naši preljubi domovini še ni nič novega. Še vedno so na okopih partizani in domobranci, čeprav se je vojna končala pred 72 leti. Čas bi že...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 14:48, 14. junij

Madonca, sm pa mislu da ste že u penzionu. No, nč zato!
Ne vem kako to mislite s penzijonom, pa z Jugo...
Tud ne vem kaj mešate Slov...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 06:58, 14. junij

Samo tole, gospod Deželan. Kljub 4 desetletjem dela, še nisem v pokoju. In ko (če), bom končno dosegla ta cilj, bo moj, penzjon namreč, prec...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 16:03, 13. junij

Gospa Rozalija! Na kratko bi tole povedal. Ko se vojne končajo, se stvari urejajo po sodiščih, ne pa tako kot so se pri nas, masovno pokonča...

Mumps / 08:22, 13. junij

Polno cepljena sem kmalu po zadnjem odmerku OMR (ošpice, mumps, rdečke) prebolela tako mumps kot rdečke - prosim torej za razlago, na kakšen način cepiva varujejo pred temi boleznimi?