Skrivnostni pogreb v Davči

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Šenčur / sobota, 6. maj 2017 / 09:19  

Preteklo soboto so se v Davči spomnili 70. obletnice pogumnega in humanega dejanja skupine vaščanov, ki je v popolni tajnosti, pod plaščem noči, prenesla posmrtne ostanke januarja leta 1946 umorjenih duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne na davško pokopališče.

Davča – Grob nasproti vhoda na pokopališče v Davči, v katerem počivata 7. januarja leta 1946 umorjena soriški in davški župnik Franc Krašna in njegov prijatelj duhovnik in kulturnik Filip Terčelj, ima razburljivo zgodovino. Njun zadnji dom je postal v torek, 29. aprila 1947, ko je njuni trupli skupina Davčanov v največji tajnosti iz potočne skalne razpoke v Štulčevi grapi, kamor so ju stlačili morilci in bi ju narasli potok slej ko prej odnesel za vekomaj, pokopala na davško pokopališče. Zadnji blagoslov jima je pred nekaj pogrebci, ki so upali in vedeli za dogodek na pokopališču, podelil tedanji soriški in davški župnik Ivan Skvarča. Pogreb je vpisal tudi v mrliško knjigo.

Ozadje, pomen in izvedbo skrivnostnega in za tedanje razmere nevarnega početja sta mi pojasnjevala upokojeni duhovnik Rudolf Tršinar, ki je bil 13 let soriški oziroma davški župnik (Davča je samostojna župnija, vendar je vsa leta v upravljanju Župnije Sorica) in je v vseh mogočih razmerah, sam in brez strahu, ničkolikokrat prehodil nevarna in strma davška pota, in domačin Franc Peternelj, po domače Jurežev, organist in zborovodja cerkvenega zbora ter pobudnik gibanja za ohranitev spomina na umorjena duhovnika Terčelja in Krašno. Zato je bil med glavnimi organizatorji sobotne spominske maše in svečanosti v davški cerkvi.

»Ljudje, ki so se odločili za nevaren in zahteven prekop pokojnikov, so imeli pred seboj samo en cilj: vsak človek, duhovnik pa še posebej, si zasluži človeka vreden pogreb in mir ter spoštovanje. Žene, fantje in možje so to storili zaradi visoke duhovne kulture, žive vere in človekovega usmiljenja. Pri občutljivih, poštenih in vernih Davčanih je bilo tega dovolj, zato so zmogli to storiti, čeprav je bilo davško območje pod strogim nadzorom vojakov Knoja in njihovih domačih pomagačev. Moj zapis pa naj bo skromen spomin na to pogumno dejanje,« je v knjigi Da se duh osvobodi zapisal Rudolf Tršinar. To je doslej najbolj verodostojna zgodba o tajnem prekopu in pogrebu ubitih duhovnikov.

Ljudje, ki so se odločili za prekop in pogreb pokojnikov, so bili večinoma sorodniki in so si medsebojno zaupali. Glavna organizatorja sta bila Franc Lahajnar iz domačije Pri Močniku in Franc Peternelj, Jurež, oče mojega sogovornika Franca Peternelja. Sodelovali so še Janez Šturm, doma Pri Zablegošarju v Farjem potoku, Peter Čemažar, Hlipov po domače, ki je bil kot vojak »sanitejec« vešč tudi ravnanja s pokojniki, brata Alojz in Jože Peternelj, Zakovkarjeva po domače, Peter Frelih, Vrhovčev po domače, kolar po poklicu, ki je izdelal krsti in posebna nosila, na katerih so varno nosili krsti po strmem in nevarnem bregu, Ciril Primožič, doma Pri Jurežu, ki je bil s 23 leti najmlajši med vsemi. Z njimi je bila za kamuflažo tudi deklica Marica Peternelj, doma pri Zakovkarju. Pri pokopu sta zanesljivo sodelovali še Amalija Jemec, Jemčeva Malka, in Katarina Frelih, po domače Kovačeva mama, dolgoletna skrbnica Marijine cerkve v Davči. Rudolf Tršinar in Franc Peternelj mlajši sta prepričana, da so sodelujoči dejanje v strogi tajnosti pripravljali dalj časa. Zadnje priprave so opravili v nedeljo, 27. aprila, in se dogovorili tudi z župnikom. V ponedeljek, 28. aprila, so krenili proti Štulčevi grapi, preložili trupli pokojnikov, ki sta bili še dobro ohranjeni, v krsti in ju potem na ramenih, pri čemer so zaradi strmine z vrvmi varovali sebe in krsti, potegnili na plano. Nesli so ju do Štulčeve domačije, ju naložili na voz in peljali do Jemčeve ravni. Tam so počakali in potem, ko so ugotovili, da je pot varna, pokojnika prepeljali na pokopališče in pokopali. Kdaj sta bili skopani jami in kdo ju je skopal, ni znano.

Prav neverjetno je, pravi Rudolf Tršinar, da nihče od krajevnih funkcionarjev ni zvedel za prekop in da tudi kasneje udeleženci niso bili deležni posebnega šikaniranja. Morda, pravi Tršinar, je bilo tudi pri oblastnikih še nekaj krščanskega človeškega.