Slaparjeva Galaksija še živi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 5. maj 2017 / 07:43  

Kranjski likovnik Nejč Slapar je pred dnevi v Beogradu po enainštiridesetih letih ponovno videl za tisti čas največjo risbo v državi, ki jo je mesto Kranj podarilo takratnemu predsedniku države Titu. V prihodnje naj bi v Kranju pripravili dokumentarno predstavitev dela z naslovom Galaksija.

Kranj – Zgodba, o kateri sva se z oblikovalcem, grafikom in slikarjem Nejčem Slaparjem iz Kranja pogovarjala ob njegovem nedavnem obisku v Muzeju zgodovine Jugoslavije v Beogradu, je pravzaprav stara enainštirideset let. Tja se je pred dnevi namreč v družbi umetnostnega zgodovinarja in kustosa Loškega muzeja Boštjan Sokliča ter ob podpori Mestne občine Kranj po mnogih letih odpravil po sledeh svoje risbe, ki jo je občina leta 1977 podarila predsedniku tedanje države Titu ob njegovem prvomajskem obisku v Kranju in na proslavi na Joštu. Da ni šlo za običajno risbo, pove že njena velikost, saj so njene dimenzije 10,2 krat 2,6 metra. Kot se spominja njen avtor, je takrat veljala za največjo risbo na papirju v državi.

Leta 1976, ko se je Nejč Slapar lotil tega obsežnega risarskega projekta, je bil zaposlen v oblikovalskem oddelku Gorenjskega tiska, vseskozi pa je deloval na umetniškem polju bodisi samostojno bodisi kot član umetniških skupin, v tistih letih na primer v konceptualistični skupini West-East. S pesnikom Francetom Pibernikom sta ustvarila nekaj umetniških projektov, v katerih sta povezovala poezijo in grafiko. »Pripravila sva kar nekaj razstav in ob tem sem prišel na idejo, da bi narisal ogromno risbo v tako imenovanem 'linijskem rastru'. Ko sem si določil naslov risbe Galaksija, sem začel delati v takrat precej nemogočih pogojih. V službi so mi omogočili kvaliteten papir v enem, dvanajst metrov dolgem kosu. Doma sem napel stojala, si ravno ploskev pripravil z dvojimi vrati, naredil dolgo ravnilo in s pomočjo vrvic na papir zelo natančno prenašal tisto, kar sem si pred tem izrisal na 'manjšo' skico v izmeri 1 proti 10 v primerjavi z originalom,« se na trenutke tudi zelo mukotrpnega dela spominja Nejč Slapar. V skoraj šestih mesecih, kolikor je nastajala risba, je porabil kar dva litra tuša. Z dvomilimetrskim rotringom je v risbi ročno potegnil nešteto črt. Tankih in debelih, ko je moral s tušem tudi 'barvati'.

Glede na izjemen format risbe, te ni bilo mogoče razstaviti kjerkoli. Zato je Galaksijo avtor vključil šele na samostojno razstavo v Galeriji Loškega gradu, v katerem je dovolj dolga stena za tako delo. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Andrej Pavlovec, takrat tudi ravnatelj Loškega muzeja, je delo označil za risarsko bravuro. Občutek, ki ga gledalec dobi ob risbi, je občutek gibanja, kot da risba diha. »Ko sem slišal, da bo Tito za prvi maj prišel na Jošt sem pomislil, da bi mu mesto Kranj lahko podarilo to sliko za rojstni dan. Z občinsko oblastjo je bilo vse dogovorjeno, ker pa to ni bilo predvideno v protokolu, tistega dne nisem prišel v stik z njim. Poslali so dopis, naj delo pošljemo v Beograd. Na občini so tako storili in teden kasneje je prišlo iz kabineta predsednika zahvalno pismo,« o dogodkih izpred štiridesetih let pripoveduje Slapar.

Lani, ob okrogli obletnici nastanka risbe, si je avtor to spet želel videti, jo fotografirati, ni pa vedel, kje je, če sploh še obstaja. Obrnil se je na bližnjega soseda Andreja Štera, državnega sekretarja na Ministrstvu za zunanje zadeve, če lahko poizve o tem. Po poizvedbah jo je našel v depoju Muzeja zgodovine Jugoslavije v Beogradu. Pred dnevi si je umetnik risbo na licu mesta ogledal skupaj z Boštjanom Sokličem. »Nejč je vidno ganjen svojo risbo ponovno videl prvič po enainštiridesetih letih,« je dejal Soklič, ki meni, da delo še vedno kljubuje zobu časa in je v solidnem stanju, ob tem pa dodal, »umetnina ni pomembna samo zaradi dimenzij, temveč predvsem zaradi preciznosti izvedbe in stila. Gre za primerek, ki spada v opartistično nefiguralno smer v umetnosti, ki v Sloveniji pa tudi v sosednjih državah (razen Hrvaške) sicer ni imela veliko privržencev. Risba je še vedno atraktivna in aktualna kot v času nastanka in spada med vrhunske dosežke ne samo slovenske, ampak tudi jugoslovanske umetnosti v tistem času.«

»V muzeju so naju lepo sprejeli in risbo že pripravili za ogled. Tudi sam sem bil presenečen ob pogledu na delo in skoraj nisem mogel verjeti, da sem se takrat res lotil takega likovnega projekta,« še pove Slapar. Slika je temeljito fotografirana in dokumentirana, po besedah Sokliča pa je v načrtu izdelava računalniške kopije in kasnejša dostojna prezentacija te abstraktne umetnine. V prihodnje naj bi tako pripravili neke vrste dokumentarno razstavo dela. Prav tako pa bi se Nejč Slapar z veseljem odzval, če bi le bila možnost predstavitve originala in ob tem tudi pregledne razstave njegovih del v Beogradu. Slapar se bo sicer kmalu predstavil tudi na skupinski razstavi Združenja umetnikov Škofje Loke 17. maja v Galeriji Loškega gradu.