Nekoč smo pisali razglednice

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. maj 2017 / 19:30  

Izjava Prejmite lepe pozdrave iz Gorenjske nam v dobi super zmogljivih mobilnikov zveni nekoliko arhaično, mar ne? Ampak ko gre, kot preberemo v podnaslovu k muzejski razstavi, za Podobe gorenjskih krajev na razglednicah druge polovice 20. stoletja, se nam ta zdi kar na mestu. Tako smo nekoč najbolj pogosto zapisali na razglednice, ki smo jih pošiljali iz Gorenjske. Več kot 250 jih bo do sredine junija na ogled v Galeriji Prešernove hiše v Kranju.

Se spomnite, kdaj ste prejeli zadnjo razglednico od sorodnikov, ki živijo v drugem kraju, prijateljev z njihovega vsakoletnega potovanja, od koga, ki vas je po dolgih letih želel samo pozdraviti? Kdaj ste zadnjič sami napisali kakšno? Nič bat', če se ne spomnite, saj ne gre za vašo pozabljivost, ampak za neke druge čase, ki razglednice počasi, a vztrajno potiskajo v zgodovino. »Še pred dvema desetletjema je bilo v navadi z izleta in počitnic domačim in prijateljem poslati razglednico s pozdravi. Pred tem, ko telefoni še niso bili v vsakem stanovanju, so bile razglednice priročne za pošiljanje kratkih sporočil. Včasih so se na njih znašli tudi daljši zapisi z novicami iz osebnega in družinskega življenja,« razmišlja avtorica razstave Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja, ki se je z bogato muzejsko zbirko razglednic gorenjskih krajev iz druge polovice 20. stoletja, trenutno jih hranijo okrog dva tisoč petsto, začela ukvarjati še kot pripravnica, ko jih je inventarizirala in kasneje tudi, kot se spodobi za sodoben muzej, digitalizirala.

Marsikateri motiv ima danes drugačno podobo

Razglednice so zanimiv dokument časa in prostora, saj s pomočjo fotografij na njih lahko spremljamo razvoj pokrajine in zaznamo spremembe v posameznih krajih skozi desetletja. A kljub temu, kako predstaviti več desetletno zgodovino razglednic iz Gorenjske – kronološko glede na njihovo izhajanje, po krajih, ki jih predstavljajo, mogoče motivih, s katerimi se na njih srečujemo? Rogljeva se je pri postavitvi razstave držala načela združevanja razglednic po posameznih krajih. »Seveda so v ospredje stopale tiste, ki so bile najbolj številne, to so razglednice mest in turističnih krajev. Na prvem mestu sta Bled in Kranj, potem Bohinj in Kranjska Gora, sledijo gorenjska mesta Jesenice, Tržič, Škofja Loka, Radovljica ... V petdesetih in šestdesetih letih so se z razglednicami vse bolj predstavljali tudi manjši turistični kraji – Jezersko, Begunje, Brezje, Martuljek, Mojstrana,« o kakih dvesto petdesetih razglednicah, ki so predstavljene na razstavi, razloži avtorica, ki je tokrat ob strani pustila tiste s planinskimi motivi, kočami in postojankami, ki bodo svojo »priložnost« zagotovo dobile v prihodnje.

Tako si ogledamo središča posameznih mest v različnih obdobjih, kar je izjemno zanimivo, saj so se v desetletjih tudi ta spreminjala. Na kranjskem Glavnem trgu namesto vodnjaka lahko vidimo veliko parkirišče bogato s tedanjo pločevino po večini Zastavinih fičkov in sem in tja kakšnega hrošča ali Oplovega kadeta. Precej ponesrečeni so posnetki mest z bližnjih vzpetin. Na razglednici Radovljice tako izstopa Stol v ozadju, v dolini pa en kup malih pikic, torej mesta s primestnimi naselji. Zanimivo, da so motivi bolj kot starim mestnim jedrom posvečeni socialističnim novogradnjam, recimo nekdanjemu Trgu revolucije na Jesenicah in novim blagovnicam ter stolpnicam. Razglednica Gorenjskega sejma, kamor so po na kupih prihajali kupci iz vse Slovenije, je danes le še spomin na nekdanje čase.

»To je bil čas hitrega spreminjanja arhitekturne podobe mest in vasi, čas velikih gradenj, motorizacije z novimi prometnicami in vse večjega pomena turizma. Na enakih motivih z različnih časovnih obdobij najlažje vidimo urbanistične razlike pa tudi spremenjen način življenja, ki z njimi prihaja. Če so v šestdesetih na mnogih razglednicah ljudje, ti kasneje na slikah niso več tako pomembni,« pojasnjuje Rogljeva. Klasično blejsko veduto z jezerom, otokom in gradom v ozadju tako seveda dopolnjuje pletna. Z nje veselo mahajo turisti, ki so očitno opazili fotografa pri delu.

Nekoč razglednica, danes Instagram

Sprva so razglednice izdajali državni in republiški uradi, zadolženi za turizem, kasneje družbena podjetja, ki so skrbela za turistično promocijo, potovalne agencije, hoteli, gostinska podjetja in lokalna turistična društva. Pred petdesetimi leti so bili poleg gostišč in hotelov tako pogost motiv na primer žičnice v smučarskih središčih – tudi takrat pokazatelj napredka. Ali pa Jatovo manjše potniško letalo tako rekoč le nekaj metrov od restavracije na leškem letališču. »Pri nekaterih turističnih razglednicah se pojavljajo tudi etnološki motivi, od narodnih noš do planinskega cvetja, ki so dodatno ozaljšali podobo kraja ...

Na tokratni razstavi je v sredici pozornosti podoba, avtorica zato ni poudarjala zapisov pošiljateljev. »Ti so mi dali zgolj naslov. A tudi sicer so zapisi kratki in skopi. Navadno gre za pozdrave, mogoče kdaj kakšno kratko omembo prihodnjega obiska, vojaki iz Kranja so recimo radi pisali, koliko imajo še do konca vojaškega roka, sicer pa ljudje kakšnih osebnih sporočil na razglednice niso pisali, vedoč, da jih bo lahko še pred naslovnikom marsikdo prebral,« se pošali Monika Rogelj, ki poudarja, da razglednice niso le spomin na nekdanje čase, ampak tudi opomin in svarilo, kaj in kako počnemo s svojo stavbno dediščino. Če je pred petdesetimi leti nekje stal čudovit hotel, je danes tam lahko že nakupovalno središče.

Proti koncu 20. stoletja je z uporabo digitalne tehnologije in novih elektronskih naprav za komunikacijo pošiljanje razglednic začelo zamirati in postajati del analogne preteklosti. Tako so tudi razglednice postale del naše dediščine. Še pred tridesetimi leti smo na razglednici sporočali pozdrave, kaj je novega in kako se imamo, človek 21. stoletja to opravi z eno fotografijo, ki jo pošlje z mobilnega telefona.