Rusi obožujejo Slovenijo

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Arhiv člankov / ponedeljek, 24. april 2017 / 20:00  

»Imam goste, ki se vračajo že šest let. Pomembna jim je tudi kakovost storitve in odnos: da na recepciji zagledajo nasmejan obraz, da se jih mogoče celo spomnijo od prejšnjega leta ... Slovenija je tudi izredno urejena, čista. V Rusiji v večjih mestih tega ni, tudi tempo je čisto drugačen, in ko pridem v Moskvo, moram preklopiti na drugo hitrost ... In ko ruski gosti pridejo v Slovenijo, jim najprej rečem: Kar počasi ... Ustavite se ... In res gredo domov spočiti, z napolnjenimi baterijami. In s polnimi kovčki bučnega olja, slovenskega vina, sira in pršuta ...«

Je podjetnica, lastnica turistične agencije, v prostem času pa navdušena rekreativna odbojkarica, navijačica Nogometnega kluba Jesenice in po novem celo – prostovoljna gasilka pripravnica. Vse to je Irina Pashagich, Rusinja, ki že dvajset let živi na Jesenicah in se je slovenščine, ki jo govori odlično, učila kar na otroškem igrišču ... Ne samo, da se je Irina povsem vključila v življenje v Sloveniji, s svojo aktivnostjo na različnih področjih je prava ambasadorka Rusije v Sloveniji in Slovenije v Rusiji. In o Slovencih Irina govori samo z najlepšimi besedami ...

Elvira in Denis

Irina je bila rojena v mestu Volžskiy poleg Volgograda. V Moskvi je spoznala bodočega moža Mujago, ki prihaja iz Bosne, v Rusiji pa je delal kot gradbenik. Leta 1994 sta se poročila, dobila hčerko Elviro, leta 1995 pa se je družina preselila v Slovenijo, kjer je mož imel brata pa tudi starša sta takrat kot begunca iz Bosne nekaj let živela pri nas. »Elvira je svoj prvi rojstni dan praznovala že v Sloveniji,« pripoveduje Irina, ki je pred enajstimi leti rodila še sina Denisa, ki je danes učenec Osnovne šole Toneta Čufarja in navdušen nogometaš. Družina od leta 1997 živi na Jesenicah. Pa se je bilo Irini težko prilagoditi življenju v Sloveniji? »Ni bilo težko! Toliko let že živim tukaj, a se nikoli nisem počutila kot tujka, nikoli nisem imela nobenih težav, le mogoče nekaj, ko je bilo treba urediti dokumente. A takrat je bila tudi Slovenija mlada država in se je spreminjala zakonodaja,« pravi razumevajoče.

Slovenščina na otroškem igrišču

Irina odlično govori slovensko, resda z ruskim naglasom, sicer pa slovnično pravilno in lepo. Kot pravi, je svoj »prvi tečaj« slovenskega jezika opravila kar na otroškem igrišču. Tja je namreč vozila hčerko Elviro, da se je igrala z drugimi otroki, sama pa je poslušala druge mamice, kako so klepetale v slovenščini. »Elviro sem takoj vpisala tudi v vrtec, le za nekaj ur, da se je učila slovenščine. To je bil čas, ko še ni bilo interneta, Skypa, vibra, mamico sem domov v Rusijo poklicala po telefonu enkrat na teden. Tako sem bila res večino časa prisiljena govoriti slovensko. Imeli smo samo slovenske televizijske programe, hodila pa sem tudi v knjižnico, veliko sem brala. Res pa mi je bilo lažje, ker sem obvladala takratno srbohrvaščino oziroma bosanščino, ki jo je govoril mož.« Irina in mož sta oba opravila tudi uradni tečaj slovenščine, Irina ga je zaključila s petico, mož s štirico. In kako govorijo v družini? »Jaz z otrokoma govorim rusko, mož bosansko, tako da imamo celo zmešnjavo ...«

Trojno državljanstvo

Zanimivo je, da sta otroka nekaj časa imela kar trojno državljanstvo: slovensko, rusko in bosansko. Mož ima slovensko državljanstvo, Irina pa je obdržala ruskega. »Dvojnega državljanstva ne morem dobiti, zato sem obdržala ruskega. V Rusiji imam starše, in če grem na obisk, bi morala vsakič pridobiti vizo. Je pa slovenski potni list zagotovo prednost, odpira vrata po vsem svetu,« pravi. Starše obiskuje pogosto, sama in z otrokoma, obiskujejo pa tudi moževo domovino Bosno.

Irinina turistična agencija

Irina, po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, je prvo službo dobila v podjetju v Cerkljah (mož je začel delati v gradbenem podjetju), zatem se je zaposlila v podjetju na Jesenicah, nato v turistični agenciji na Bledu. Leta 2011 pa je odprla svojo turistično agencijo Situr, ki se ukvarja z organizacijo potovanj ruskih gostov v Slovenijo. Sedež je imela najprej na Bledu, nedavno pa je pisarno odprla na Jesenicah, v Coworkingu Plavž. »Imam 'incoming' agencijo, torej v Slovenijo vozim rusko govoreče goste z območij bivše Sovjetske zveze, zlasti iz Rusije, Azerbajdžana, Kazahstana, Ukrajine in Moldavije. Ponujamo celotno Slovenijo, od Portoroža, Ljubljane, Rogaške, Bleda. Organiziramo vse, od urejanja papirjev, viz, transferjev, namestitve, izletov. Sem tudi turistična vodička, vodim tako individualne goste kot skupine.« In kaj v Sloveniji najraje obiščejo ruski gostje? »Večina izbere zdravilišča, zelo znana je Rogaška. Večina gostov najprej pride v Rogaško, poleti v Portorož, v preteklosti so dosti hodili na smučanje v Kranjsko Goro. Ko vidijo, kako lepa država je, kakšna narava je tu, gredo na izlete po vsej državi. V nekaj urah so na Dunaju, v Benetkah ... Imam goste, ki se vračajo že šest let. Pomembna jim je tudi kakovost storitve in odnos: da na recepciji zagledajo nasmejan obraz, da se jih mogoče celo spomnijo od prejšnjega leta ... Slovenija je tudi izredno urejena, čista. V Rusiji v večjih mestih tega ni, tudi tempo je čisto drugačen, in ko pridem v Moskvo, moram preklopiti na drugo hitrost ... In ko ruski gosti pridejo v Slovenijo, jim najprej rečem: Kar počasi ... Ustavite se ... In res gredo domov spočiti, z napolnjenimi baterijami. In s polnimi kovčki bučnega olja, slovenskega vina, sira in pršuta ...«

Društvo RUSLO

Sogovornica je dejavna tudi v mednarodnem klubu slovanskih rojakov RUSLO, saj vodi njegovo blejsko podružnico. Koliko Rusov živi v Sloveniji, ne ve, se pa še priseljujejo. V klubu jim pomagajo na različne načine. »Ko pride nova družina ali ko so mešani zakoni, se dobimo na kavi in poklepetamo. Lažje svetuješ iz lastnih izkušenj. Je pa res, da se nekateri Rusi nočejo družiti in nekako kar odrežejo stik s preteklostjo,« pravi sogovornica. Pod okriljem kluba vsako leto prirejajo novoletna srečanja za otroke, praznovanja, druženja. Rusom so zelo pomembni nekateri prazniki, zlasti deveti maj, ko slavijo dan zmage. Na ta dan Irina z družino obišče spomenike ruskih vojakov v Bohinju ali na Dovjem. Irina in njena hčerka Elvira sta vrsto let sodelovali tudi na jeseniškem festivalu Multikultinarika, kjer sta predstavljali značilne ruske jedi. Irina je tudi navdušena rekreativna športnica, trikrat tedensko igra odbojko, ukvarja se s curlingom in je, kot pravi, zvesta navijačica Nogometnega kluba Jesenice, kjer trenira sin Denis. »Sem pa tudi gasilka, saj sem ravno opravila izpit za gasilko pripravnico in sem članica PGD Hrušica,« se pohvali v smehu ...