Črnogorski delovnik in hrvaška kopalnica

Z Lovčena je sledil spust v Igalo, od koder so kolesarji naslednji dan pot nadaljevali proti mestu Trebinje in potem po obalnem zaledju do Neuma. Še prej pa so se premraženi od neprijaznih vremenskih razmer na kraljevski etapi ogreli v Hotelu SPA Institute.

Osemnajsti BAM.Bi Dalmacija tour 2017 (2. del)

Institute Igalo, tako rehabilitacijski center imenujejo domačini, je eden najbolj znanih – menijo, da kar na Balkanu. Gre pa v teh krajih zagotovo za začetnika tovrstne medicinske ponudbe, kar kaže tudi dotrajanost stavbe. Sama sem v teh krajih že večkrat ugotovila, da njihove »banje«, kot imenujejo svoja zdravilišča, velikokrat niso deležne posebnih obnov, morda kakšne rahle, komaj opazne izboljšave, prizidka, določenih novosti, ki jih morajo dodati, ker (vsaj tako se zdi) je samoumevno, da je za vrhunskost ponudbe dovolj podnebje, morda zdravilna voda, osebje. Zgodovina objekta sega v leto 1949, center je umeščen strateško: z avtom je do Kotorja 45 minut, ravno toliko časa do Dubrovnika. V mogočni avli »inštituta« je slišati srbščino in precej ruščine. Osebje je prijazno, hrana ni slaba, velik plus pa je zagotovo hotelski bar, saj je kava na voljo že ob sedmih zjutraj: iz avtomata ali prava, kuhana. Bil je to na letošnjem Touru tudi edini dejansko ogrevani hotel, kar je prišlo ob deževnem vremenu kolesarjem še kako prav.

Seveda brez takšnih in drugačnih doživljajev ni šlo. Tako je bilo recimo zanimivo dopoldansko srečanje z novinarjem lokalnega spletnega časopisa. Okoli desete, ko so se že skoraj vsi kolesarji odpravili na pot, se je namreč našel mladenič s posebno željo, naj mu kaj povem o dogajanju – oziroma ga je zanimalo, zakaj ga nismo povabili na tiskovno konferenco. Komaj sem mu dopovedala, da gre za rekreacijsko kolesarjenje in ne tekmovanje in da ni bilo nobene tiskovne konference. Ko sem ga povprašala, čemu ni prišel prej, je bil njegov odgovor kot iz filma, polnega črnogorskega humorja: začudeno me je pogledal, češ kaj bi ti še rada, sploh se pa njegov delovnik začne ob deseti uri. Potemtakem je prišel vsaj pol ure prej, čeprav kot novinar dela po cele dneve, kljub temu da ima delovnik samo do 16. ure …

Zapomnila si bom tudi obisk Neuma. Prvič se mi je namreč zgodilo, da je bila cena pijače v hotelskem baru nižja od tiste iz lokala ob glavni ulici.

Predzadnji dan Toura pa nas je pot iz Neuma vodila mimo Opuzena, skozi Vrgorac, pred Biokovim proti Podgori s ciljem v Tučepih, kjer je bila zvečer tudi dalmatinsko-kolesarska zabava v baru Cinnamon. Kolesarje pa je tistega dne najbolj navdušil hotelski metrski samopostrežni bife, tako da je večerja tokrat kar trajala in trajala. In če je bila večerja že tako dobra, kakšen bo šele zajtrk, so se šalili nekateri, dejansko že v pričakovanju naslednjega jutra, ki pa je prineslo novo zgodbo. Zgodbo, ki v bistvu ni smešna, a vseeno je. Namreč, eden od udeležencev Toura se je zaklenil v kopalnico in potem se vrata niso več odprla. Tako je tam preždel lepo število ur, dokler se v sobo v poznih večernih urah ni vrnil njegov sostanovalec. A ta vrat ni mogel odpreti niti z zunanje strani. Receptorju hotela se je zdela prigoda simpatična in ji skoraj ni verjel, a ker tudi on in njegov izvijač nista opravila dela, so pač naši fantje vzeli situacijo v svoje roke in sneli vrata »s pantov«. In nauk zgodbe, ki je v šali zaokrožila po zajtrkovalnici: ko greš pod prho v predsezoni, se ne zaklepaj v kopalnico; če pa že, to stori po večerji, da vsaj ne boš lačen. Priznali pa smo, da tega ne privoščimo prav nikomur.

Zadnji dan so udeleženci Toura svoja cestna kolesa »zajahali« v vasici Bisko, odkolesarili proti Sinju, Vrliki, skozi Drniš do Radonića, kjer se je potem na kmečkem turizmu Kalpić ob razglasitvi kneginje in kneza Lovčena, kar sta bila letos Boris Zavodnik in Živa Mravlje Jenko, ob domačem pršutu, siru in dobrotah izpod peke ter dalmatinskih napevih, letošnji Dalmacija tour zaključil, a že v pričakovanju naslednjega, devetnajstega po vrsti.