Pot v Split in nazaj

Matere, 1. del

V Martinini družini so imele, kar pomni, glavno besedo ženske. Kaj se je dogajalo pred babičinim časom, ne ve. Babica je v tridesetih letih prejšnjega stoletja rodila dve nezakonski hčerki. Kdo je bil njun oče, ni nikoli povedala. Prav tako ne, kdo so bili njeni starši. Obdržala je le starejšo, mlajšo je dala v rejo in se zanjo ni nikoli kaj prida brigala.

»Moja mama je prvič zanosila leta 1948. Rodila je fantka, ki ga ni marala, saj jo je menda preveč spominjal na moškega, ki jo je pustil na cedilu. Predala ga je prijateljici, soborki, ki ga je potem vzgajala kot svojega. Sama namreč ni mogla imeti otrok. Za brata sem prvič slišala šele takrat, ko sem hčerko vpisala na gimnazijo in se je izkazalo, da bo eden od njenih učiteljev tudi nesojeni brat. Na srečo je bila mama še toliko pri sebi, da sem takrat bolj kot ne na silo iz nje izvlekla drobce družinske zgodbe. Jaz sem bila rojena leta 1952. Mama je upala, da se me bo znebila po hitrem postopku, a ji ni uspelo. Porod je bil namreč zelo težak, trajal pa je kar tri dni. Začela se je bati za lastno življenje, zato je poklicala na pomoč nekega dečka, ki se je ravno takrat igral na dvorišču z drugimi otroki. Ta deček je pozneje, ko sem odrasla, postal moj mož. Po spletu naključij je bil v bližini zdravnik, ki so ga poklicali k nekemu človeku, ki ga je brcnil konj. Ko mu je oskrbel rano na obrazu in hrbtu, se je oglasil še pri moji mami. Če ga ne bi bilo, bi verjetno skupaj z menoj umrla. Živela je sama, ni marala ljudi, celo sovražila jih je. O tem, da je noseča, ni nihče nič vedel. Mama se je po dveh mesecih vrnila nazaj v službo. Delala je na nekem državnem posestvu in eden od tamkajšnjih moških je bil verjetno tudi moj oče. Ko je odšla na delo, me je v stanovanju pustila samo. Pravili so mi, da sem se drla kot jesihar. Ženske, ki sem se jim zasmilila, so me vzele k sebi, me previle, preoblekle in mi dale jesti. Tako podhranjena sem bila, da so se mi poznale kosti. Shodila sem pri dobrih treh letih. Ure in ure sem presedela na odeji, ki jo je mama pogrnila sredi kuhinje. Pod njo ni bilo drugega kot beton, zato sem bila ves čas prehlajena. Bogve koliko pljučnic sem preživela, ker nikomur ni bilo mar zame. Ko mi je bilo pet let, je prišla pome babica. K sebi me ni vzela zato, ker bi me imela rada, temveč zato, ker so njo in mojo mamo ljudje krepko opravljali, to pa ji ni bilo ravno pogodu. Nič mi ni manjkalo, razen ljubezni. Imela sem svojo posteljo, tudi kruha je bilo zmeraj na pretek. Za vsako figo me je kaznovala s palico. Nikoli ni povzdignila glasu, ubijale so le njene oči. Tako me je zdresirala, da sem jo še takrat, ko sem šla na stranišče, vprašala za dovoljenje. Ne spominjam se, da bi jo kdaj obiskal kakšen moški. Tistega, ki je pobiral denar za elektriko, je enkrat samkrat povabila v kuhinjo, pa še to zato, ker ji je nekdo sunil kolo, on pa je zlikovca videl. Ko sem odraščala, sem spoznavala, da nisem edina, ki se je boji. Tudi drugi so se ji, če so se ji le mogli, umikali izpod nog. Nikoli me ni objela, vzela v naročje, nikoli mi ni rekla česa lepega ali tolažilnega. Še po imenu me ni klicala. Izpolnjevala je le svojo dolžnost – nič drugega. Dovolila mi je le, da sem nastopala v šolskem pevskem zboru, pa še to zgolj zato, ker so nas vabili na vse proslave, na katerih je bila ona glavni govornik. Na skrivaj sem se učila igrati na klavir. Sprva zaradi radovednosti, ali sem sploh kaj nadarjena, kasneje pa zaradi kljubovalnosti. Nekoč je prišla na obisk neka ženska, ki je bila babici zelo podobna. Slučajno sem bila sama doma in sem jo spustila v stanovanje. Tujka me je začela spraševati to in ono in hitro mi je povedala, da je moja teta Stanka, da živi v Splitu in naj grem z njo, ker me bo drugače babica psihično uničila. Še preden sem kaj rekla, je že bila pri vratih babica in začela se je kregati. Iz minute v minuto sta bili glasnejši, tako da sem se v strahu, da me babica ne bi spet natepla, raje umaknila v shrambo, na varno,« pripoveduje Martina o svojem otroštvu, ki to ni bilo.

Čeprav bo letos stara 65 let, je še zmeraj zelo lepa ženska, malodane brez gubic na obrazu. Le povsem osiveli lasje, ki ji obkrožajo obraz, pričajo, da ni več rosno mlada.

Naslednji dan jo je Stanka pričakala pred šolo. V roki je imela mandarine, ki jih je Martina takrat videla prvič v življenju. Toliko časa jo je pregovarjala, naj gre z njo, da je Martina popustila in prisedla v avto, ki je bil parkiran v bližini. Če je Stanka ne bi objela in stisnila k sebi, se ne bi odločila, kot se je.

Nikoli v življenju ji ni bilo žal, da se je nepremišljeno in na vrat na nos podala v novo življenje. Četudi jo je Stanka zvabila k sebi zgolj zato, da se je maščevala materi, je ubogo, zapuščeno dekletce, ki je nikoli ni imel nihče rad, kasneje vzljubila. Bila je poročena z nekim glasnim Bosancem, ki je delal v Nemčiji in se je vračal domov le ob večjih praznikih. Najprej je šel s trebuhom za kruhom zato, da sta kupila hišo, potem avto, nazadnje se je vračal v Nemčijo, ker se je takšnega načina življenja navadil, Stanka pa tudi.

»Nikoli ni bila zaposlena, doma ji je bilo dolgčas. Čeprav je imela dva sinova, je veliko brala in bila strastna zbiralka znamk, se je večino dneva dolgočasila. Hiša je bila ves čas polna obiskovalcev. Vsak dan je prihajala na obiske tudi njena krušna mama. Ko me je spraševala o babici, ni mogla verjeti, da je bila takšen hudič. Njen mož je bil oficir v tamkajšnji vojašnici. Četudi je bil po rodu iz Zrenjanina, je rad prepeval dalmatinske pesmi. Ko je slišal, da igram klavir, mi je obljubil, da me bo naučil vsega, kar zna. Bilo mi je nerodno. Moje znanje ni seglo dlje od pesmice Marko skače po zeleni trati. Držal je besedo in že naslednje leto sem nastopila na proslavi ob 29. novembru. Sama nase sem bila ponosna! Spomini na babico in na mamo so počasi bledeli. Kakšen je bil mamin obraz, se sploh nisem mogla več spomniti! Teto Stanko sem začela klicati mama. Nič ni imela proti! Le sem in tja sem se spomnila na shrambo, v katero me je zapirala babica, če nisem bila pridna. Takrat sem ponoči kričala, a se zjutraj nisem mogla spomniti, zakaj točno. Tudi slovenski jezik je počasi izginjal iz mojega spomina. Okoli mene so bili ljudje, ki so me imeli radi. Idile pa je bilo konec, ko sem končevala sedmi razred. Stanka me je ob prihodu iz šole pričakala v solzah. Stisnilo me je pri srcu. Ko sem v kuhinji zagledala njenega moža, meni tako ljubega Zlatka, sem izpustila torbo, da bi mu stekla v objem. A me je le mrko pogledal in odrinil od sebe, da sem zletela po tleh. Od strahu me je stisnilo pri srcu in po več letih sem ponovno neuspešno začela loviti sapo. Preden sem sploh kaj izvedela, so me z rešilnim avtom odpeljali v bolnišnico, ker sem bila že vsa modra v obraz. Naslednji dan me je obiskala teta in mi povedala, da se želi Zlatko od nje ločiti, ker je v Nemčiji spoznal drugo žensko, s katero je imel tudi otroka. Nič mi ni bilo jasno. Nagonsko sem vedela, da je lepih trenutkov konec. In res je tako bilo. Čeprav je zdravnik teto opozarjal, da se lahko napad strahu pri meni ponovi, me je vzela s seboj v domačo norišnico, kjer so se tisti, ki sem jih najbolj ljubila, čez noč spremenili v hudiče. Teta je zmerjala, kričala in jokala, Zlatko nas je podil iz hiše, češ da je bila kupljena z njegovimi žulji. Ni mu bilo mar niti za lastna sinova, kaj šele zame! Nova ženska ga je povsem obnorela in po hitrem postopku se je hotel znebiti družine, ki mu je do takrat pomenila vse! Hočeš nočeš smo se preselili v neko drugo stanovanje, kjer pa je bilo komaj kaj prostora. Nenadoma sem teti postala odveč!

(Nadaljevanje prihodnjič)