Žrtev spolne zlorabe

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 20. april 2017 / 15:04  

Biološko gledano je spolnost namenjena nadaljevanju življenja. Pri odraslih ljudeh hkrati še za ustvarjanje bližine med dvema osebama, ki se imata rada. Spolnost nas povezuje in ustvarja pripadnost drug drugemu. Odrasli to razumemo in smo tolerantni drug do drugega – kakor imamo pač razumevanje do lastne intimnosti. Odvisno, koliko sami sebe spoštujemo.

Otrok še ni zrel za spolnost in nikoli ne more razumeti, zakaj odrasla oseba posega v njegovo telo. Ve samo, da je nekaj zelo narobe, ne more se pa upreti. To velja še posebej, kadar je rabelj oče. Precej redkeje so mamice. Otrok očeta obožuje, zanj je nenadomestljiv, v njegovih očeh je to človek, ki mora nuditi varnost in zaščito. Zato se hčerki ob spolni zlorabi očeta podre svet. Je v absolutnem razcepu: na eni strani najbolj pomemben moški na svetu, hkrati pa največji zločinec. V otroštvu se otrok ne more zoperstaviti tej zverini, saj je prej kot to zanj svetnik. Otrok si želi njegove bližine, hkrati se ga boji. Želi si brezpogojno pripadati, nato pa je zlorabljen. To razcepljenost, hrepenenje po pripadnosti in biti zlorabljen globoko v sebi potlačijo. Spolno zlorabljeni otroci so polni sramu, gnusa in strahu. Nikoli ne vedo, kaj se bo z njimi zgodilo, ko bosta z očetom spet sama doma. Jeze ne smejo pokazati do človeka, ki ga imajo radi. Vedo le, da je na svetu hudo, in ne vedo, kako se otresti tega gorja. Mnogi menijo, da je tako v vseh družinah. Šele v odrasli dobi se zavedajo, kaj se je dogajalo doma. Veliko jih nikoli ne želi očitati očetu, saj ga nočejo prizadeti. Kako ironično! Rajši še naprej trpijo. Sram, gnus, strah, občutki umazanosti, razočaranja jih spremljajo do smrti. Npr. nekateri s svojim vedenjem izzivajo, da so spet spolno zlorabljeni, drugi na spolnem področju popolnoma zamrznejo in od spolnosti nimajo nič, razen da rojevajo in so na uslugo. Mnoge ne morejo razviti intimnosti v njeni lepoti, saj je spolnost za njih nekaj umazanega, veliko se jih gnusi sami sebi, nekatere v partnerstvo privlačijo moške, ki jih tako ali drugače ponižujejo, in tako spet občutijo ves sram in gnus spolnega zlorabljanja. Ključno za ozdravitev je poiskati jezo do rablja in vrniti sram, gnus in strah storilcu. Tja to spada, ne pa k otroku.

Žal se zgodi še drugi del kriminala. Ko že otrok pove svoji mamici, kaj se dogaja, mamica ne verjame svoji hčerki in jo grobo zavrne: nehaj se izmišljevati, to ni mogoče … To je za otroka neopisljiv šok, saj ji sedaj ne verjame niti oseba, ki jo je rodila. Pojavi se še bivanjski občutek samote in krivde: z mano je res nekaj hudo narobe; ne vem, kaj sem storila, nekaj sem že, da me nihče ne mara. Mame ne morejo slišati svojih hčerk, ker imajo podobno zgodbo. Vendar jih to ne odvezuje odgovornosti.