Jože Milčinovič, nekdanji jeseniški in sedanji župnik v Kočevski Reki

Sedaj ni čas za gospode

Belokranjec Jože Milčinovič je bil 13 let župnik na Jesenicah, sedaj pa je 12 let župnik v Kočevski Reki, v župniji, kjer je bilo v drugi polovici preteklega stoletja izbrisano s sveta vse, kar je bilo povezano z vero in kjer so živeli ljudje drugače kot običajno.

Župnik Jože Milčinovič je bil rojen leta 1950 kmečkim staršem v Drašičih pri Metliki v Beli krajini. Leta 1964 je odšel v malo semenišče v istrski Pazin, ker v Sloveniji v semeniščih ni bilo prostora. Teologijo je študiral v Ljubljani in bil najprej pet let kaplan v župniji Ljubljana Polje, nato pa župnik v Zadobrovi, kjer je ustanovil župnijo in med drugim zgradil cerkev. Leta 1991 je prišel na Jesenice, kjer je ostal 13 let, do odhoda v Kočevsko Reko, v župnijo, ki je bila ustanovljena že leta 1370. Tudi po drugi svetovni vojni ni bila ukinjena, vendar do devetdesetih let preteklega stoletja ni imela pogojev za delovanje.

»Po letu 1950 se je partija znesla še nad edinim razrednim sovražnikom, ki je še ostal, nad Cerkvijo. Župnike so na splošno šikanirali, zapirali in obsojali, na Kočevskem pa so šli še korak dlje: cerkve so podirali. Skupaj 95! Hranim zemljevid, na katerem so vrisane še vse cerkve. Vernost je bila tu očitno velika.«

Za praznični velikonočni pogovor smo vas prosili zato, ker ste bili kar 13 let župnik na Jesenicah in ker ste sedaj že 12 let dušni pastir v Kočevski Reki, na območju z dramatično preteklostjo. Kakšni so vaši spomini na Gorenjsko, na Jesenice?

»Na Jesenicah, kamor me je poslal tedanji nadškof dr. Šuštar in kjer sem nasledil Zdravka Hajnriharja, ki je bil jeseniški župnik 39 let, sem preživel res lepa leta. Miniti je res moralo nekaj let, da so me sprejeli za svojega župnika, vendar to ne more spremeniti mojih prijetnih spominov na Jesenice in Gorenjsko. Ko nekam prideš, najprej začutiš, kako narava oblikuje človekov značaj. Pri vas so lepi, čudoviti hribi, da se jih nagledati ne moreš, vmes pa so prepadi. Taka je tudi narava ljudi. Mi, Belokranjci, imamo v sebi spet nekaj drugega.«

Pred dvanajstimi leti ste prevzeli vodenje Župnije Kočevska Reka, obsežnega in dolgo zaprtega območja, kjer sta z rušenjem cerkva in kapel umirali tudi vera in vernost. Nekje sem prebral, da premestitev v župnijo, kjer je bilo treba marsikje začeti čisto iz temeljev, ni bila le odločitev nadrejenih, ampak vaša želja, ker sta tu doma sonce in svetloba, ki se zlivata skozi barvna cerkvena okna …

»Ja. To je čisto res. Ko sem bil na obisku pri svojem predhodniku v tej župniji patru Francu Šetarju, je prihajala skozi cerkvena okna tako noro lepa svetloba, da sem samo strmel. Pater, ko boš odšel, mi povej, sem ga prosil. Ker je postajala jeseniška župnija zaradi mojih zdravstvenih težav prevelika, sem prosil za premestitev v bližnjo Osilnico ob Kolpi, kjer niso imeli duhovnika. Ta želja ni bila uslišana, zato pa sem bil poslan v sosednjo župnijo, v Kočevsko Reko. Sedaj sem tu in ni mi žal.«

Vendar ste prišli v povsem novo, drugačno, neznano okolje.

»Razlika je večja kot med dnevom in nočjo. Za vodenje take župnije moraš res imeti srce. Sprejeti moraš okolje in naravo, ki je tako lepa, pa tudi zgodbo teh ljudi, ki nosijo pečat prostora, pečat zgodovine in vseh stvari, ki so se dogajale tukaj. Tu živi veliko plemenitih, dobrih in tudi globoko vernih ljudi. Samo delati je treba v njihovo dobro. Pri svojem delu se še posebej zavedam, da večina tukajšnjih ljudi v teh krajih nima korenin. Kočevski Nemci so odšli. Po letu 1953, ko je tedanja oblast zaradi Gotenice in drugih krajev začela zapirati območje, so morali oditi tudi mnogi domačini, da je bilo dovolj prostora za prišleke, ki niso mogli in niso smeli v teh krajih pognati korenin, zato je med njimi manj navezanosti na kraj in manj krajevnega ponosa. V sosednji ribniški dolini rodovi rastejo z domačimi kraji. Zato je naloga župnika in župnije tudi spreminjati župnijo v ustvarjalno skupnost krajanov, ki bodo veseli domačega kraja in v njem opazili tudi sočloveka. To je naloga, za katero bo potrebnega veliko časa in potrpljenja, predvsem pa ljubezni.«

Del zgodovine vernosti na Kočevskem je tudi nasilje nad cerkvami in kapelicami. Podatek, da je bilo na Kočevskem po letu 1950 uničenih 95 cerkva, je že z osnovnega civilizacijskega stališča grozljiv.

»Drži. Po letu 1950 se je partija znesla še nad edinim razrednim sovražnikom, ki je še ostal, nad Cerkvijo. Župnike so na splošno šikanirali, zapirali in obsojali, na Kočevskem pa so šli še korak dlje: cerkve so podirali. Skupaj 95! Hranim zemljevid, na katerem so vrisane še vse cerkve. Vernost je bila tu očitno velika. V zaprtem območju ni ostalo praktično ničesar. Vse cerkve, od Grčaric, Gotenice, Kočevske Reke, Morave in Ajblja, so bile podrte. Ostali sta samo dve znamenji. Cerkev v Kočevski Reki je bila minirana 25. januarja leta 1954, za njo cerkev na Moravi, kot zadnja pa je 28. julija 1956 pogorela cerkev na Ajblju.«

Ker veljate za duhovnika, ki mu ni problem vzeti v roke motorno žago, sekiro, kramp ali zidarsko 'kelo', vam rečejo kar 'Jožef delavec'. So vas morda tudi zaradi tega izbrali za župnika v Kočevski Reki?

»Ne vem. Gospod nad nami to najbolje ve. Delam s tem, kar imam. Kot kmečki fant, ki sem odraščal na kmetiji med vinogradi, sem tega vajen. Meni ni težko delati in biti med ljudmi. Tako opazijo župnika tudi ljudje, ki ne živijo s cerkvijo. Sedaj ni čas za gospode. Je čas za delo! Cerkev Janeza Krstnika in župnišče v Kočevski Reki je zgradila država. Posvečena je bila leta 1999. Gradili smo na Moravi in na Ajblju, na pokopališču v Gotenici pa smo postavili leseno kapelo v spomin na župnijo in na pokojne, ki počivajo na tem pokopališču. Postavili smo nekaj križev in tako vrnili vsaj del spomina na nekdanje čase.«

So ljudje pripravljeni sodelovati, pomagati?

»So. Na Moravi in še posebej na Ajblju so ljudje veliko pomagali, tudi fizično. Zato sta ti cerkvi še bolj naši. Te ljudi je treba razumeti. Za njimi hodi zapuščina zaprtosti v navidezni zlati kletki in posebnih razmer, ki jih drugje ne poznajo. Sam sem odraščal v okolju, kjer smo si znali biti sosedje in si reči 'dober dan' ter si pomagati, čeprav te nihče ni prosil za pomoč. Tega tukaj ni. Ljudje živijo v svojem svetu in marsikdo ti reče: Pusti me pri miru.«

Kako vam potem uspeva biti njihov duhovnik, njihov prijatelj, sokrajan, sodelavec, del skupnosti?

»Resnično nimam s tukajšnjimi ljudmi nobenih problemov. Poskušam biti del njih in jih razumeti. Za vse stvari je treba imeti nekoliko drugačna merila. Običajen človek si težko predstavlja, da ljudje z zaprtega dela Kočevskega petdeset let niso slišali zvonjenja, niso vedeli za župnika, za božič in veliko noč. Če pa je kdo tvegal krst ali birmo, je moral v Prekmurje ali celo v Split, pa še tam so vohljali za njimi in preverjali, ali je bil morda v teh krajih kdo iz Kočevske Reke, in ga kasneje doma zasliševali. Ko sem na Jesenicah krstil starejše, nisem nikogar spraševal, zakaj v otroštvu oziroma mladosti ni sprejel zakramentov. Tudi tu tega ne počnem. Moja stvar je, da naredim kaj dobrega za človeka in da posameznik najde pot do Cerkve. Vsakomur želim podati roko in povedati, kje je pot, kje sta mostiček ali brv na tej poti. Kdo pa sploh sem, da bi smel soditi ali obsojati ljudi!«

Ste zadovoljni z obiskom nedeljskih in prazničnih maš?

»Zavedati se je treba, da v veliki krajevni skupnosti živi le okrog 800 ljudi. Odstotek obiskovalcev nedeljskih maš je tolikšen kot v drugih župnijah. K maši prihaja povprečno med 50 in 60 vernikov. Prepričan sem, da se bo število povečevalo in da bodo generacije, ki bodo prihajale, doživljale vero tako, kot so jo njihovi predniki.«

Z neverjetnim optimizmom in voljo opravljate duhovniški poklic. V moji predstavi tega poklica bi moral biti duhovnik prav takšen, kot ste vi.

»Duhovništvo je poklic. Nekdo je ključavničar, drugi je kmet, tretji znanstvenik, jaz pa duhovnik. Tako kot ste vi starši od spočetja otroka do vaše smrti, sem jaz duhovnik od posvečenja do konca življenja. To je poklic, za katerega moraš dozoreti in živeti z njim. Sploh pa moraš imeti stvari urejene v glavi, sicer se lahko vse hitro podre. Meni je Bog dal določeno nrav in talente. Ni me določil za filozofa. Zato me, ko bom prišel k njemu, ne bo vprašal, zakaj nisem napisal knjige, ampak zakaj nisem vrgel še dveh 'kel' malte več. To je moja nrav. Duhovnik mora biti ljudski, saj smo ustvarjeni za ljudi, in ne za pisarne, čeprav je tudi to potrebno. Takšen je moj pogled na moj poklic. Starši so me naučili delati, potrpeti in moliti. Nič drugega ne potrebujem.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 22°

oblačno
vlažnost: 94 %
veter: Z, hitrost: 0 km/h

19/26

nedelja

16/30

ponedeljek

16/31

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

PRIREDITVE / Škofja Loka, 25. junij 2017

Odkritje spominske plošče hranitelju orožja

IZLETI / Jesenice, 25. junij 2017

Planinski pohod na Golico

GLASBA / Bled, 25. junij 2017

Domovini

IZLETI / Naklo, 25. junij 2017

Kolesarjenje po občini Naklo

PRIREDITVE / Kropa, 25. junij 2017

Festival gledališča v Kropi

PRIREDITVE / Kropa, 25. junij 2017

Festival gledališča v Kropi

PRIREDITVE / Šenturška Gora, 25. junij 2017

Palačinke na dan državnosti

ŠPORT / Kranjska Gora, 25. junij 2017

Tek na Vršič

 

 
 

 

 
 
 

Hiše Jelovica odpirajo vrata / 11:58, 23. junij

Ne vem kakšni cajtengarji ste, a niste sposobni vsaj z mobitelom eno sliko spacat?
Pa lahko bi povprašali in na papir djali, kolkšna je cena, okvirna!

V Titovo vas in na partizanski golaž / 21:44, 16. junij

Veliko Slovenskih družin si zasluži, da pokopljejo svojce, da se vsaj govorno obsodi storilce in da se zgodovino napiše pošteno, pošteno! Na...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 19:27, 16. junij

V naši preljubi domovini še ni nič novega. Še vedno so na okopih partizani in domobranci, čeprav se je vojna končala pred 72 leti. Čas bi že...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 14:48, 14. junij

Madonca, sm pa mislu da ste že u penzionu. No, nč zato!
Ne vem kako to mislite s penzijonom, pa z Jugo...
Tud ne vem kaj mešate Slov...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 06:58, 14. junij

Samo tole, gospod Deželan. Kljub 4 desetletjem dela, še nisem v pokoju. In ko (če), bom končno dosegla ta cilj, bo moj, penzjon namreč, prec...

V Titovo vas in na partizanski golaž / 16:03, 13. junij

Gospa Rozalija! Na kratko bi tole povedal. Ko se vojne končajo, se stvari urejajo po sodiščih, ne pa tako kot so se pri nas, masovno pokonča...

Mumps / 08:22, 13. junij

Polno cepljena sem kmalu po zadnjem odmerku OMR (ošpice, mumps, rdečke) prebolela tako mumps kot rdečke - prosim torej za razlago, na kakšen način cepiva varujejo pred temi boleznimi?