Druga perspektiva

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 4. april 2017 / 19:22  

Pomlad je že v naših krajih. Magnolije so se zacvetele, forzicije prav tako, zvončkov že ni več. Na ceste so se podali kolesarji, tekači vstopajo na trimsteze, gozdne in kolovozne poti.

Pohajanje s kolesom je zame najljubša rekreacija. Če je to le popoldanski skok, grem najraje proti Preddvoru in pod Storžič ali pa proti Štefanji in Šenturški Gori. Tam je bolj mirno in rada sem v objemu gora. Tako se vozim na Možjanco. Na prisojni strani gore je vse polno kolesarjev. Nekateri so bolj rekreativni, drugim so bolj pomembni kilometri, tretji iščejo korenine in gozdne poti. Na vrhu Možjance je opisna tabla o stari tovorni poti, po kateri so že v 14. stoletju tovorili sol in druge reči proti Jezerskemu in v Železno Kaplo. Poiščeva razgledno točko. Ta je na osojni strani gore. Tam ni nobenih ljudi, nobenih kolesarjev. Pogled seže v dolino Kokre, proti Potoški gori in Javorovemu vrhu, na Krvavec, Grintavec in Kočno. Povsem druga perspektiva. Neštetokrat sem se peljala po dolini Kokre, ko se postaviš na drugo točko, nad dolino, je nov pogled, nov vidik. Mir in klopce, pomladno rastje z jetrniki in trobenticami. Poleti lahko najdemo celo kranjsko lilijo in avrikelj. Ni sonca, ni toliko ljudi. Ali pa človek dobro ve, kam mora stopiti, da se izogne gneči, hitrim in drznim kolesarjem. Klopce za počitek, opazovanje in sprostitev. Gledam dol v dolino, poslušam šumenje reke in ropot avtomobilov. Naravnost v Potoški gori se vijuga dokaj nova gozdna cesta. Za spravilo lesa. Prav taka je kot na Jakobu. Je bilo tega res treba, si mislim. Ko tako nekaj časa sediva na klopci, zadaj v listju nekaj šumlja. Gledam, če bom kaj videla. Bo kakšna ptica ali kaj. Podlasica, ki je prišla čisto blizu naju, kot da bi bila vajena ljudi. Še bova prišla sem, se spustila dol v Kokro, prinesla s seboj zajtrk ali malico in v miru gledala hribe. Pot nadaljujeva proti Štefanji Gori. Zopet sonce, ljudje, hrup. Ko vstopiš v občino Cerklje, se makadamska pot spremeni v asfaltno cesto. Saj res, da je bolj udobno, je pa tudi bolj obljudeno. Na spodnji postaji žičnice so že drugačni kolesarji, tisti, »downhillovi«, ki na svojih poteh ne opazujejo in ne prisluhnejo živalim, tudi cvetlic ne gledajo. Tem se živali umaknejo, umaknejo se jim tudi ljudje.

Časi se spreminjajo in z njimi tudi ljudje, njihove potrebe in navade. Če se še bolj upiramo temu, imamo tudi tovrstne rekreativce in profesionalne športnike. Tukaj so in trošijo, kar je sodobnemu človeku prav všeč, in tako moramo najti tudi z njimi skupne interese, uporabo gozdov in planin. K sreči je gozdov dovolj, da lahko najdemo vsak svoje. Podlesne vetrnice so kot bele preproge, ki nas pozdravljajo v gozdovih. Le v gozd se moramo podati. Ta ne bo prišel k nam.