Gimnazijci osvojili gledališkega Alamuta

V Stolpu Škrlovec smo si v izvedbi dijakov Gimnazije Kranj ogledali premiero predstave Alamut.

Kranj – Strinjamo se, da je Bartolov roman Alamut eno temeljnih del slovenske književnosti, s katerega je znova prah odpihnil pojav islamskih terorističnih napadov v tem tisočletju. Po Jovanovićevi dramatizaciji romana so z mentorico Barbaro Logar pogumno posegli na Gimnaziji Kranj, delo z dijaki pa so zaupali režiserju Milanu Golobu iz Prešernovega gledališča, slednje tudi sodeluje pri produkciji predstave. Zakaj pogumno? Gre za zahtevno čtivo, ki nam danes ponuja in hkrati vzbuja številne razmisleke – ne le o islamu, ampak o vlogi vere v družbi nasploh, o nevarnostih, ki jih povzročajo vzponi različnih, na osebnih interesih vzniklih ideologij, ki za seboj potegnejo širše množice, in o ženski enakopravnosti, katere stopnja je v različnih kulturah tudi danes še vedno spremenljiva.

Zgodba je znana. V trdnjavi sekte izmailcev voditelj Seiduna zbira bojevnike, da bi napadel Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran. Mlade borce dresirajo v poslušne vojake, ki bi bili za svojega boga (in njegovega samozvanega poslanca Seiduno) pripravljeni tudi dati življenje. Vodja mladeniče o tem prepriča s prevaro, saj jim obljubi božje kraljestvo, kjer bodo uživali v brezdelju, obilju in z najlepšimi ženskami. Tri najboljše borce omamljene celo spusti v za to pripravljen »raj« kjer obljubljeno tudi v resnici doživijo. Njihova vera je močna do te mere, da se dva izmed njih na ukaz celo ubijeta, saj verjameta, da bosta tako prišla v obljubljeni raj. Najboljšega vojaka Ibn Tahirja nato Seiduna pošlje umoriti sultanovega vezirja, svojega nasprotnika. To Ibn Tahir tudi stori, a mu vezir pred smrtjo odkrije vso resnico o Seidunovem načrtu. Slednji sprejme Ibn Tahirja in mu razloži pomen svojega delovanja skozi geslo »Nič ni resnično, vse je dovoljeno«.

Režiser Milan Golob je po dramski predlogi predvideno igralsko zasedbo sicer nekoliko zmanjšal, a kljub vsemu v predstavo povabil kar 15 dijakov Gimnazije Kranj in jih popeljal skozi vse faze ustvarjanja predstave – od razmišljanj in pogovorov o besedilu do spoznavanja mnogoterih možnosti, ki jih pri uprizarjanju prinaša čudoviti svet gledališke igre. Kako trdno so vadili in snovali njihov Alamut, smo videli v predstavi. Mladi gimnazijci so tokrat presegli same sebe. Celotna igralska ekipa je bila tako rekoč vseskozi na odru, ki je deloval kot ring, okrog katerega smo na istem nivoju sedeli gledalci. Igralci so nas tako nagovarjali direktno »v obraz«. V več kratkih monoloških nastopih v prvi vrsti nosilca obeh glavnih likov Oskar Šubic (Ibn Tahir) in Benjamin Štrangar (Seiduna) navdušujeta z izjemno silovitostjo, ki na trenutke meji na fanatizem, prav tako besedilo odlično artikulirajo ostali borci: Črt Šturbelj (Sulejman) in Primož Đuričič Žibert (Jusuf) ter Andraž Rakovec (Naim) in tudi Marko Zarač (Veliki Dai). V svoji vlogi je prepričljiva Izabela Potočnik, ki igra osrednji ženski lik Mirjam, suverena v svojem poklicu je stražarka in poslanka Nika Guzelj, prav tako Klavdija Noč, vživeta v lik umorjenega vezirja. Tu so še hurije, dekleta iz raja: Ana Humerca Šolar, Tinkara Krišelj, Mya Prešern McCann, Tinkara Perne in Sabrina Udir, ki lepo zaokrožujejo sliko raja in na neki način dokazujejo, da tudi ženska v islamu ni le obraz, skrit za črni hidžab, ampak se pod njim skrivajo človeška bitja mnogih barv.

Strokovna podkovanost in uspešen pedagoški pristop režiserja Milana Goloba sta iz mladih izvabila pravo energijo za igro različnih delov zgodbe, ki jih prikazujejo v predstavi, naj gre prizor z urjenjem borcev, ko vsaj deset minut sunkovito korakajo gor in dol, en dva tri, obrat – in nazaj, en dva tri, obrat, ali pa ples furij za borce in kasnejše uživanje v raju in podobno. Igralci na trenutke delujejo skorajda resnično. Posamezne dele predstave kot sekvence v filmu na domiseln način napoveduje tolkalec in bobnar, sicer tudi avtor glasbe Dan Ažman. Način igranja napoveduje dogajanje na prizorišču in stopnjuje dramatičnost. Prav tako sta pomemben prispevek k celotni podobi predstave vtisnili dobra poznavalka orienta Nataša Jerkovič, ki je pripravila koreografije plesov in bojev, sodelovala je pri kostumih za plese, ter kostumografinja in vešča avtorica krojev Tina Pavlin.

Gimnazijci nas v predstavi na neki način opozarjajo na stanje v družbi, ko je vera izkoriščana. »Ne Jehova ne krščanski bog ne Alah, jaz sem tisti ...« Ni vera tista, ki pošilja otroke v smrt. In razum ni tisti, ki omejuje, ampak tisti, ki osvobaja. Mladi z Gimnazije Kranj so v Alamutu navdušili. Pravi čas, saj je Bartolov roman tudi letošnje maturitetno gradivo.