Jožef

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 21. marec 2017 / 18:39  

V nedeljo so praznovali Jožeti, Jožice. Moj oče in tast oba godujeta na jožefovo in še nekaj znancev obiščemo tedaj. Oče ima tudi rojstni dan. Vsako leto znova nam pove, da mati ni nič premišljala, kako mu bo ime, če se je rodil 19. marca. Praznovanja zlasti ženam povzročajo že nemalo preglavic. Prigovarjamo, da ni treba, pomagamo pri pripravi, peki sladic, pa se zdi, da mame od praznovanj vedno bolj prevzemajo vlogo svetopisemske Marte. Na enem od takih praznovanj je slavljenec kaj kmalu zasedel svojo pozicijo pred televizorjem, gosti pa so zašli v svojo debato. Navdušujejo se nad potezami novega predsednika čez lužo. Vojska mora biti, najmočnejši preživi, zidovi so stalnica, le da se zdi, da smo enkrat ponosni na to, da jih zrušimo, drugič opravičujemo nujnost njihove gradnje. Zaščititi lastno življenje je dolžnost in pustiti druge v bedi je sodobno. Debata ob kavi ne potrebuje poglobljenega znanja in vedenja, mnenja drugih so dovolj. Mene kar stiska pri srcu, kako je to mogoče, kaj ljudje premlevajo ob pogosti minuti prostega časa, ob kavi, na praznovanjih, druženjih. Jaz pa razlagam, da so bili svetli časi, ko so raznolike evropske narodnosti in vere v miru in slogi živele skupaj. To sta bili predrenesančna Španija in Sicilija, kjer jim je uspelo združiti najboljše iz krščanske, judovske in muslimanske vere. Evropo so mračne nazadnjaškosti večkrat rešili Arabci, danes pa se ograjujemo za zidovi, kupujemo mine in puške. Niso tako daleč časi, ko je bila povzdignjena in zaželena le ena rasa. In če bi Nemčija in druge evropske države vse te priseljence, pri katerih nas najbolj moti njihova vera, izgnale nazaj, Evropa pade na kolena. Kdo bo delal najnižje plačana dela? Otroci so breme in lastni užitek ter potrošništvo so vredni več kot skrb za nataliteto, ki narod ohranja pri življenju. In prav ti občudovalci in podporniki trenutne ameriške politike so prvovrstni zagovorniki klasičnih evropskih vrednot, ki jih ponazarja tudi Jožef. Sprejel je ženo s tujim otrokom, ga vzgojil in pustil, da je odšel svojo pot. Takoj ob rojstvu se je z družino podal na pot begunstva. Pa ni bilo zidov, niti pušk. Poiskali so boljše pogoje življenja in tam delali, ustvarjali. Sin je lahko s svojim talentom in poslanstvom spremenil svet. Že to, da moraš živeti na tujem, brez svojih, sam pod milim nebom, je dovolj težko breme. Stara zaveza je eno samo preseljevanje ljudstev, enkrat pred naravnimi katastrofami, drugič pred suženjstvom, tretjič za boljšim življenjem. Tujec je vedno tujec. Kdo je naredil iz sebe več, tisti, ki se je podal s trebuhom za kruhom v svet, ali tisti, ki mu ni bilo treba oziroma si ni upal zapustiti niti rodne vasi ali domačega dvorišča? In tako so najbolj goreči tradicionalisti podporniki zidov, zapiranja meja in oboroževanja. Človečnost, dobrota in usmiljenje pa kot da so nekam izginili …