Prvi učenec glasbene šole, ki violino igra že sedemdeset let

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. marec 2017 / 15:45  

Triinosemdesetletni Ludvik Kokošinek z Jesenic obeležuje sedem desetletij ukvarjanja z glasbo. Bil je v prvi generaciji učencev Glasbene šole Jesenice, obletnico pa bo sklenil kot najstarejši član Simfoničnega orkestra Jesenice, kjer je zopet poprijel za violino, in to celo za prvo!

»Ljubo Kokošinek je pri nas zopet poprijel za violino, in to celo za prvo! Do častitljive starosti je ohranil zavidljivo kondicijo igranja na instrument, ki je znano tehnično zahteven in hitro kaznuje vsakega, ki mu redno ne posveča zadosti vaje. No, Ljubo vadi, odkar ga poznam, in v tem času se tudi izobražuje glede violinske literature, saj ga lahko redno vidite na naših godalnih produkcijah, kjer spremlja naše delo in naše učence. Predstavlja dragoceno medgeneracijsko vez v pisani druščini simfoničnega orkestra, kjer ima on od vseh otrok, ki igrajo, še vedno največ koncertnih izkušenj. Če mene vprašate, ga z veseljem pogledam, saj 'drži štih' mladim godalcem in tudi njegov odnos do glasbe, dirigenta in drugih članov orkestra je vedno na mestu. Tako se mladi od njega zagotovo lahko kaj lepega naučijo.« S temi besedami dirigentka Simfoničnega orkestra Jesenice Natalija Šimunovič opisuje Ludvika - Ljuba Kokošinka, 83-letnega Jeseničana, ki letos, ko Glasbena šola Jesenice praznuje sedemdesetletni jubilej, tudi sam obeležuje sedem desetletij aktivnega ukvarjanja z glasbo. Bil je v prvi generaciji učencev jeseniške glasbene šole, začel je z violino, igral tudi violo, bil član različnih zasedb, nekdanjega godalnega in simfoničnega orkestra, doživel je zlato dobo jeseniških operet, nekaj let tudi poučeval v glasbeni šoli, predvsem pa je dolgih sedem desetletij ohranil predanost glasbi.

Številke 3, 13, 33

Ljubo Kokošinek izhaja iz preproste jeseniške delavske družine. Oče je bil kovinostrugar v tedanji železarni, mama izučena šivilja. Ljubo je bil rojen oktobra leta 1933 v Zagrebu, kamor je mamo in očeta pregnala velika gospodarska kriza. Ko je imel tri mesece (kot pravi, so ga številke 3, 13 in 33 nenehno spremljale v življenju), ga je mama odpeljala nazaj na Jesenice, kjer sta zanj skrbela stara mama in stari oče. Najprej so stanovali na Stari Savi, ko je imel Ljubo tri leta, pa so se preselili v Kurjo vas. Leta 1937 sta se na Jesenice vrnila tudi starša, Ljubo je medtem dobil še dva brata. Prvo leto je Ljubo hodil v slovensko šolo, zatem pa tri leta v nemško. Po vojni ju je oče skupaj z bratom odpeljal v jeseniško glasbeno šolo. »Glasbena šola je začela delovati takoj po vojni, leta 1946, a najprej kot tečajnica. Nekaj prvih učencev nas je bilo pri učitelju Radu Kleču v razredu violine. Takrat otroci nismo imeli vpliva, kaj bi radi igrali. Oče mi je pač rekel: ti boš igral violino.« Eden od bratov je bil prav tako »določen« za violino, drugi pa za klavir. Ker je bil tudi oče predan glasbi, igral je kitaro, so doma veliko igrali, osnovali so celo ansambel in preigravali najrazličnejše skladbe, valčke, polke, tango, mazurko ... »Takrat nismo praznovali rojstnih dni, temveč godove, in na predvečer goda smo hodili igrat. Igrali smo cele noči in to je bilo res prijetno.«

Posluh bo prišel z veliko vaje

A kot se spominja, mu violina ni bila ves čas ljuba ... »Violina mi ni bila nič všeč, profesor Kleč pa je bil zelo strog (hvala bogu, da je bil strog). V drugem razredu glasbene šole sem mu tako rekel, da bi kar nehal, saj tako in tako nimam posluha. Pa mi je rekel: 'Posluh bo prišel z veliko igranja, z vajami!'« Tako se je Ljubo mučil, a le dotlej, ko je postal član godalnega orkestra in je začel uživati v skupnih nastopih, ki so se mu zdeli nekaj posebnega. In kako je v tistih časih sploh prišel do instrumenta? Kot se spominja, je bilo v glasbeni šoli nekaj violin, v petem ali šestem razredu pa mu je profesor Kleč ponudil odlično orkestrsko violino. »Spominjam se, da je stala 11 tisoč takratnih dinarjev, kar je moralo biti zelo veliko. A stari oče je bil takoj za to, da mi jo kupi. To je odlična violina, ki jo še zdaj igram ...« Ker je takrat v orkestru manjkalo viol, ga je profesor Kleč kmalu usmeril v violo. »Igral sem violino, kasneje violo, za svoje veselje tudi kitaro in orglice.« Nekaj let je v glasbeni šoli tudi poučeval, ko je nadomeščal učiteljico, sicer pa je kar 33 let kot strokovni učitelj poučeval v tedanjem znamenitem Železarskem izobraževalnem centru (ŽIC) na Jesenicah. Tudi po upokojitvi je njegov glavni hobi ostala glasba. Igra ves čas, doma ima ogromno materiala, skladb, koncertov, koncertinov, veliko pa igra tudi na pamet. In kaj igra najraje? »Klasik sem ... Nisem modernist, a modernih skladb ne omalovažujem. Zelo rad imam Mozarta, Haydna, Verdija ... te doma preigravam.«

Vnuk po dedovih stopinjah

Sogovornik je oba otroka, sina in hčer, vpisal v glasbeno šolo, tako kot njega v otroštvu njegov oče. In kot se spominja, sinu, ki je danes poznan jeseniški zobozdravnik, na začetku violina prav tako ni bila všeč ... A je glasbeno šolo vendarle zaključil, kar je gospoda Kokošinka zelo veselilo. »Največ pa mi pomeni, da je glasbi predan vnuk, do lani kranjski gimnazijec. Ko je bil še čisto majhen, je hotel 'lino, lino' ... pa sem mu dal violino in je nanjo igral kot na gusle, ker je bil še premajhen, da bi jo držal pravilno. Kasneje je obiskoval glasbeno šolo in hodil k meni, da sem ga dodatno učil. Tudi on je prešel na violo in že dve leti igra v simfoničnem orkestru Gimnazije Kranj. Kako sem ponosen!« Vnukinja igra klavir, glasbeniki so tudi nečaki. Dober posluh ima, kot pravi, tudi soproga, ki je vedno rada pela domače pesmi. Pri Kokošinkovih je bila tako doma vedno glasba.

Sedemdeset let

Gospod Kokošinek bo oktobra dopolnil 84 let. »V glasbeni šoli sem bil od leta 1946/47 in letos je mojih sedemdeset let z glasbo,« pravi. Jubilej bo obeležil na čisto poseben način: kot član ponovno obujenega Simfoničnega orkestra Jesenice, ki aprila pripravlja tri nastope, med drugim na proslavi ob sedemdesetletnici glasbene šole, vrhunec pa bo celovečerni koncert orkestra. Igral bo – prvo violino! »Zdaj najmanj tri ure na dan vadim ... Pri teh letih se ne morem meriti s sedanjimi učenci, zato moram več vaditi! To bo moj 'labodji spev' ... Potem imam pa dovolj in bom igral samo že za svojo dušo ...« Vso svojo ljubezen do glasbe pa zaobjame s Shakespearjevimi besedami: »Iz glasbe prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse skrbi in vse bolečine srca!«