Marija Terezija in Blaž Kumerdej

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. marec 2017 / 10:11  

Letos mineva tristo let od rojstva cesarice Marije Terezije, edine ženske vladarice v 650-letni zgodovini habsburške dinastije. Ob tem se spomnimo, kaj ji je pisal gorenjski rojak in šolnik Blaž Kumerdej …

Marija Terezija se je rodila 13. maja 1717 na Dunaju, v cesarskem mestu je tudi umrla, 29. novembra 1780. V svoji osebi je združevala več vladarskih funkcij. Bila je nadvojvodinja Avstrije (1740), kraljica Ogrske (1741) in Češke (1743) in edina ženska vladarica habsburških dednih dežel. Ko so njenega moža okronali za vsenemškega cesarja, je postala tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. S 40-letnim vladanjem je začela, ko je oktobra 1740 umrl njen oče Karel VI. V zakonu s Francem I. Štefanom je rodila šestnajst otrok, od tega 11 deklet, desetim je bilo ime Marija. Najmlajša med njimi je bila Marija Antonija, poročili so jo s francoskim prestolonaslednikom, ki je postal kralj Ludvik XVI., ona pa kraljica Marie Antoinette. Ko so ji na začetku francoske revolucije prišli povedat, da so ljudje na ulici in protestirajo, ker nimajo kruha, je odvrnila, naj jedo rogljičke, še danes sloveče »croissants« … Svoje nerazumevanje znamenj časa in problemov ljudstva sta z možem plačala na giljotini. Njena mati in brat Jožef II. pa sta s pravočasnimi in obsežnimi reformami preprečila, da bi do revolucije prišlo tudi v habsburškem cesarstvu.

Po smrti njenega očeta (oziroma že pred njo) je nastalo vprašanje, kdo bo njegov naslednik. To bi lahko bil le sin, tega pa ni imel, ker je edini sin Janez umrl že pol leta po rojstvu. Vprašanje so rešili pragmatično – s »Pragmatično sankcijo«, uredbo, ki je določala, da bo vladarica pač ženska. Evropski monarhi so se s tem sprva strinjali, vendar se je po Karlovi smrti leta 1740 začela vojna za avstrijsko nasledstvo. Najhujši nasprotnik mlade vladarice je bil pruski kralj Friderik II. (pozneje znan kot Friderik Veliki), a ga je premagala. Tako je postala tudi vojskovodja. Njen oče je mislil, da bo namesto nje vladal in se vojskoval njen mož, ta pa ji je naredil predvsem veliko otrok. A ga je imela tako rada, da se je od njegove (1765) do svoje smrti 15 let oblačila samo v žalna oblačila in se zaprla pred ljudmi.

Vladanja in vojskovanja se je morala torej naučiti sama in bila v tem zelo uspešna. Naša cesarica je bila velika reformatorka. Uvedla je številne novosti, med njimi matične knjige in terezijanski kataster. Zakaj? Da bi imela pregled, koliko vojakov lahko dobi in koliko davkov bi podložniki lahko plačevali. V zunanji politiki se je osredotočila na vzdrževanje miru. Svojega najstarejšega sina Jožefa II. je priznala za sovladarja in cesarja, vendar mu je omejila moč, ker se ji je zdel zaletav in aroganten …

Cesarica in Gorenjci

Če naše ljudi pobaraš, kaj je cesarica ukrenila, da bi njeno ljudstvo preživelo in bi mu bilo boljše, vedo povedati, da je našim prednikom ukazala saditi krompir in tepke. V Šenčurju so pred leti celo postavili spomenik cesarici in s tem tudi svojemu še danes slovečemu pridelku – krompirju. Manj ljudi pa ve, kako se je v njena prizadevanja za prosvetljevanje neukega ljudstva vključil gorenjski rojak, slovenski šolnik, razsvetljenec in narodni buditelj Blaž Kumerdej. Rodil se je 27. januarja 1738 v Zagoricah na Bledu, umrl 10. marca 1805 v Ljubljani. Na lastno pobudo je sestavil načrt za organizacijo ljudske šole na Kranjskem in ga poslal cesarici.

»Presvitla vsemogočna rimska cesarica itd. Neizrekljivo materinsko milost, ki jo Vaše Veličanstvo v tako velikem izobilju posveča vsem svojim državam, občuti v polnem obsegu tudi dežela Kranjska in bi torej mogla biti nadvse srečna, če bi vedela, kako to milost obrniti sebi v prid. Toda čeprav ima ta dedna vojvodina Vašega Cesarskega Kraljevega Apostolskega Veličanstva dobro lego, ki je za trgovanje zelo primerna, in čeprav so ljudje delavni in jih je Bog obdaril z dobrimi lastnostmi uma in srca, vendar živijo kljub temu, zlasti oni na deželi, v največji revščini, tako da komaj zmorejo plačevati deželne in druge dajatve. V vojaški službi se da z njimi malo doseči, ker v skladu s svojim neprečiščenim naravnim nagonom sodijo, da je ta stan največje zlo. Po najvišjih odlokih se ne ravnajo, ker jim ostajajo večinoma neznani in končno so že po naravi izločeni od vsakega koristnega občevanja s sosednjimi ljudstvi, ker govorijo jezik, ki je samo njihov. Med razlogi vsega tega ni najmanjši pri podeželskem ljudstvu tako zelo razširjeno neznanje branja in pisanja; v tem je tako neizkušeno, da zna razen redkih študentov, duhovščine, nekaterih meščanov v mestih in v grajskih pisarnah, v vsej vojvodini komaj sto oseb brati in pisati. Kako naj potemtakem premagujejo življenjske težave in obogatijo svoj razum s spoznavanjem dobrega poljedelstva ter bolj olikanega in boljšega načina življenja? Če bi znali brati in pisati, bi bilo prav lahko jim dopovedati voljo deželnega kneza, ako bi jo natisnili v deželnem jeziku ter jo preprostemu človeku razglasili, kakor to delajo v drugih deželah. S pomočjo knjig bi jih mogli seznaniti tako z verskimi kakor tudi z gospodarskimi nauki, da bi laže pridobivali in proizvode izmenjavali ter državi davke plačevali. Če bi brali, bi jih bilo laže seznaniti z državljanskimi dolžnostmi, da bi ne bili kot vojaki tako neuporabni, in končno bi jih mogli pripraviti do tega, da bi se učili nemščino in razna narečja hrvatskega, dalmatinskega, češkega in poljskega jezika, ki se od njihovega malo razlikujejo, s čimer bi se jim poti za pridobivanje in prodajanje izredno ugladile. Da bi mogel to tako koristno stvar izposlovati za moje rojake čim laže in brez mnogih stroškov, sem hotel najponižneje predložiti Vašemu Veličanstvu o tem svoje skromne misli, ki jih vsebujejo naslednje točke …« Sledi predlog enajstih konkretnih ukrepov in podpis: »Najvdanejši Blasius Kumerdey«.

Tudi v prizadevanjih za opismenjevanje neukega ljudstva je imela cesarica svoj račun. Ljudje, ki zanjo brati, pisati in računati, lahko postanejo tudi »umnejši« kmetovalci, ki več pridelajo in lahko zato plačajo tudi več davkov. Eno z drugim. Na eni strani prosvetljena cesarica, na drugi prosvetljeno ljudstvo – to je razmerje, v katerem imata obe strani korist. Iz takega odnosa bi se lahko kaj naučila tudi današnja neoliberalna oblast, ki je tako prevzetna, da vidi samo še sebe in skrbi predvsem za to, kako bi na oblasti ostala. Interes ljudstva, ki naj bi bilo v tej državi in po njeni ustavi suveren, pa ji je le malo mar.