Atelje kot da čaka slikarja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 12. marec 2017 / 14:06  

V sredo, 8. marca, je minilo devetdeset let od rojstva slikarja Ferda Mayerja. Njegov slikarski atelje v domači hiši v Lomu pod Storžičem je še vedno tak, kot ga je zapustil ob smrti 14. marca leta 1994.

Lom pod Storžičem – Tam, kjer se dolina kot mogočna veja in iz nje mnoge male vejice zareže v Karavanke, je v naselju na začetku vasice Lom pod Storžičem zadnjih sedem let svoje ustvarjalne ere živel in deloval akademski slikar in profesor Ferdo Mayer (1927–1994), eden pomembnejših avtorjev povojne generacije slovenskih likovnih umetnikov, ki je s svojimi deli zapustil neizbrisen pečat na domači likovni sceni, mnoga njegova dela pa so tudi v javnih in zasebnih zbirkah v tujini, predvsem na Hrvaškem, v Nemčiji, Avstriji in ZDA.

Hiše Mayerjevih v Lomu, kjer me je sprejela njegova žena Danica Mayer, ni težko najti, saj nas že z ulice pozdravi velika monumentalna stenska poslikava vzdolž celotne stene garaže, ki jo je Ferdo naslikal ob vselitvi leta 1987. Antična zgodba s freske je le ena izmed mnogih, ki jih je Ferdo Mayer prenesel na svoje slike in tudi v male plastike. Bil je izrazit figuralik, prepoznaven portretist, blizu mu je bila krajina, prav tako pa se je – največkrat v monotipijah – loteval tudi abstraktnega slikarstva. Sicer je ustvarjal v različnih tehnikah, od olj in akrilov na platnu do risb z ogljem, akvarelov in grafik.

Vse v ateljeju je še na svojem mestu

Slikarjev atelje je v mansardi hiše. Pogled v prostor nas navdaja s toplino, čeprav v njem že več kot 23 let ne ustvarja nihče. Levo je slikarsko stojalo, Ferdov priljubljeni stari »štafelaj«, tisti iz njegovega rodnega Maribora. Na njem je nedokončan avtoportret, na katerega je zadnje poteze s čopičem potegnil februarja tistega leta, preden je odšel v bolnišnico na operacijo. Vse je na svojem mestu, pod stojalom na paleti razmazane barve in iztisnjene tube, levo na mizici oči zastanejo v mnoštvu čopičev in pod mizo barv, ki so ostale nekje v letu 1994. Tu je tudi nekaj orodja. Pred stojalom je stol in ob njem pepelnik na stojalu, izdelanem iz puškinega kopita. Da sta bili kava in cigareta njegovi sladici, pove Danica. Po stenah ateljeja so naložene slike različnih formatov in tehnik. Kdo ve, mogoče bi slikar kakšno postavil nazaj na stojalo in jo danes videl drugače kot nekoč. Svetloba prihaja izza slikarjevega hrbta in nas vabi na teraso, od koder se odpira čudovit pogled na planine in nad njimi mogočne vršace Karavank.

»Ferdo je veliko naslikal tukaj v Lomu. Bil je očaran nad mirom, okolico, gorami,« pri 86 letih pripoveduje gospa Mayer. »V mansardi si je prostor za atelje izbral, ker je bil tako tudi med delom v stiku z mogočno naravo. Stopil je na teraso, od koder se mu je odprl pogled na planine. Tu je imel vedno neki svoj mir. Vseeno, v katerem delu dneva – dopoldan, zvečer ali pa sredi noči – se je odpravil v samoto ateljeja. Včasih je slikal, včasih je le po sobi razstavil slike, kot da so na razstavi, in jih opazoval, spet drugič je sedel v tišini in razmišljal.«

Mir, svež zrak in narava

Ferdo Mayer je bil po rodu Mariborčan. Slikarstvo je bilo njegova prva izbira že v najstniških letih, saj je svojo prvo razstavo v Mariboru imel že leta 1941. Šolal se je na umetnostni srednji šoli v Gradcu, po vojni leta 1946 pa se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost. Imel je same odlične profesorje: Franceta Miheliča za risbo, Božidarja Jakca za grafiko, za slikarstvo Gojmirja Antona Kosa, pri katerem je kasneje leta 1952 končal tudi specialko za monumentalno slikarstvo. »Leta 1955 je razstavljal v takrat še obstoječem Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in je na razstavo v zanj značilnem plašču in črnem klobuku prišel tudi Kos. Ferda je potrepljal po rami in rekel: 'Vedel sem, da bo iz vas enkrat še nekaj postalo.' Ja, profesor Kos ga je imel zelo rad,« pove Mayerjeva, ki se je s slikarjem, svojim bodočim možem, spoznala leta 1949 v Mariboru, kjer je ta dobil tudi prvo službo učitelja risanja na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1954 se je zaposlil kot likovni pedagog v osnovni šoli v Kamniku, zadnja leta je deloval tudi kot samostojni delavec v kulturi. V šestdesetih letih je študijsko potoval v Pariz in na Švedsko, po upokojitvi leta 1987 in do smrti pa je živel in ustvarjal v Lomu pod Storžičem.

»Ko sva se preselila v Kamnik, kjer je dobil službo po priporočilu z akademije, sva najprej živela v gradu Zaprice, kjer je danes muzej,« se spominja sogovornica. Kasneje so živeli v bloku in nazadnje v veliki hiši, ki je bila po odhodu otrok prevelika zanju, zato sta se preselila v Lom. »Želela sva si miru, svežega zraka in narave, zato sva odšla sem gor, kjer sva dogradila napol zgrajeno hišo. Sedem let sva skupaj živela tukaj. Ah, če bi bil Ferdo še živ, bi bilo življenje tukaj čisto drugačno, zdaj sem pa že 23 let sama tukaj,« se Danici utrne solza. Pravi, da sta se v Lomu dobro počutila in da ona še danes s sosedi živi v sožitju. Ferda so v Tržiču tudi kot slikarja lepo sprejeli, kjer je večkrat razstavljal. Lani poleti je mestu podarila deset moževih slik, v Paviljonu NOB in hkrati galeriji, ki se imenuje po Ferdu Mayerju, pa so odprli stalno razstavo njegovih del, ki so stalno na ogled v tako imenovanem Umetnikovem ambientu.

Ferdo je že sam veliko svojih del podaril v humanitarne namene različnim organizacijam, to dejavnost pa je v letih po njegovi smrti nadaljevala Danica, ki je 13 umetniških del pred petimi leti podarila tudi Narodni galeriji v Ljubljani. Doslej je pripravila tudi deset samostojnih razstav moževih likovnih del, še letos načrtuje razstavo v galeriji Družina v Ljubljani, v prihodnjem letu pa tudi v Kosovi graščini na Jesenicah.

»Skoraj vsak dan grem sem gor v atelje in pomi­slim, kje je sedaj Ferdo. Morda se pa kdaj spet srečava,« v duhovitem tonu zaključi Danica Mayer. Pove, da ob obiskih vselej v atelje pride tudi hči Smiljana, petletni pravnuk Aleksej pa mlajša Tita in Luko v atelje popelje z besedami: »Gremo gledat, kje je slikar Ferdo slikal.«