Še enkrat o padlih Ločanih za Kamnitnikom

Kategorija: Pisma bralcev / sobota, 25. februar 2017 / 13:42  

K pisanju me je spodbudil članek gospe Meri Bozovičar, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen 10. februarja letos.

Večkrat, posebno na dan pobitih Ločanov, mislim na grozovitosti, ki so se dogajale takrat in tudi še pozneje. Vsi starejši Ločani poznamo isto resnico, kot smo jo prebrali v Gorenjcu. Gaja smo poznali vsi, vedeli smo za njegove nočne more in strahove po osvoboditvi. Meni, takrat mlajši generaciji, se je samo smilil, saj so mi starši povedali, da so ga starejši kolegi izbrali in prisilili, da je postal likvidator, in to prav med Ločani. Po vojni so ga tovariši izločili iz svoje sredine in revež je ostal sam s svojo težko preteklostjo. V teh letih (ni jih malo) sem ugotovila, da ljudje, ki svoja slaba dejanja obžalujejo, kljub vsemu niso tako pokvarjeni kot tisti, ki so jih v taka dejanja prisili in so si z mučenjem in eksekucijami poštenih ljudi brez slabe vesti prigrabili bogastvo in ugled. Še večkrat se spomnim na prijatelja svojih staršev, ki je bil žrtev za Kamnitnikom. Njegova žena je ostala sama z dvema malima otrokoma. Hči je moja letnica (1941), prijateljici sva ostali od malih nog, sin je bil še dve leti mlajši. Živeli so v starejši hiši, ki smo ji Ločani pravili pri Peharju, ker je bila tam nekaj časa tudi trgovina s tem imenom. Imeli so samo kuhinjo in spalnico, WC pa čisto na nasprotni strani dolgega hodnika. Kuhinja je bila temna, da jim je vse dni svetila luč. Mati je bila delavka, vendar je delala vse dni v službi, popoldne pa je strigla zajčje kože za izdelavo klobukov. Znala je tudi šivati in nobeno ročno delo ji ni bilo tuje. Meni je bila vedno vzor in ne morem pozabiti krivic, s katerimi se je srečevala vsa povojna leta. Opisala bom samo zgodbo o njeni kalvariji, da bi svojima odraščajočima otrokoma priskrbela boljše stanovanje. Zveza borcev jih je imela kar precej na razpolago, ampak njene prošnje so bile dolga leta preslišane. Nekoč mi je povedala, da ji je član komisije zabrusil, da imajo stanovanja samo za žive borce. To mamo sem spoštovala in jo imela rada vse svoje življenje, zato sem sklenila, da ji bom pomagala. Bila sem občinska uslužbenka in takrat, ko je tam županoval gospod Krvina, se mi je zdelo, da je prav on tisti, ki ji lahko pomaga. Res ga je obiskala, vendar mi je potem povedala, da sem jo poslala v volčji brlog. Rekla je, da je preživela že veliko šikaniranj in žalitev, takih kot pri omenjenem dobrotniku pa še ne. Še vedno mi je žal, da sem se tako zmotila in jo pahnila v še večje razočaranje. Ob vsem tem in ob vse večji skrbi za umrle talce se sprašujem, kje ste bili ponosni tovariši takrat, ko so vas potrebovale družine teh revežev. Tej materi in ostalim vdovam bi morali postaviti spomenik, da jim je kljub vsemu uspelo preživeti in samim vzgojiti svoje otroke v dobre in poštene ljudi.

Antonija Ravnikar