O svobodi od tovarištva do jogurta

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 21. februar 2017 / 17:18  

V soboto so v Prešernovem gledališču premierno uprizorili avtorski projekt Stenica. Po motivih istoimenske pravljične komedije Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega jo je režiral Jernej Lorenci.

Kranj – Kadar v Kranju režira Jernej Lorenci, na premiero pridejo vsi: gledališki kritiki, dramaturgi, igralci ... Sam se ne pojavi, vsaj v vidnem spektru obiskovalcev ne. In kadar režira Lorenci, publika ob koncu predstave aplavdira. Avtorski projekt Stenica, tokrat v koprodukciji Prešernovega gledališča in Mestnega gledališča Ptuj, je njegova tretja režija v Kranju. Domači igralski ekipi (Aljoša Trnovšek, Darja Reichman, Vesna Slapar, Vesna Jevnikar, Blaž Setnikar in Borut Veselko) so se kot gostujoči igralci na odru pridružili še Maruša Majer, Nataša Keser, Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug.

Kaj je od Stenice Majakovskega ostalo v tokratni avtorski izvedbi? Osnovna zgodba, ki je ansamblu nudila izhodišče pri ustvarjanju predstave, z njo še nekaj likov, predvsem pa so ohranili dvodelni časovni okvir. Če Majakovski v svojem besedilu zajema čas, ko je to nastajalo, torej deset let po oktobrski revoluciji, in se na neki točki dogajanje premakne petdeset let naprej od takrat, se kranjska zgodba začne po drugi svetovni vojni, se razširi na daljši čas nekdanje socialistične Jugoslavije in konča v sodobnosti oziroma nekje v daljni prihodnosti.

V uvodni sceni se igralci pojavijo v komornem vzdušju obeleževanja konca vojne z recitali, pesmijo in poudarjanjem upravičenosti revolucije v boju za svobodo naroda in posameznika. Sledi lahkotnejši del, v katerem v izjavah, anekdotah in zgodbicah igralci pripovedujejo svoje ali od starejših slišane vtise iz časov gradnje Titove socialistične Jugoslavije. V zborovski maniri Carmine Slovenice potujemo od Popove Šapke preko Kalemegdana, Jahorine do Slovenije in besedne igre »bled kot Bohinj«, očara nas pevska razglednica narodov nekdanje države v znameniti reklami za Radensko, spomini na vožnjo petčlanske družine s fičkom na morje in nadomeščanje tistega, kar nimamo (banan na primer), s tistim, kar imamo (Zastava, Elan, Tomos ...) na glasbeno podlago Vsi so venci vejli težke čase nove države prikazujejo v pozitivni, največkrat humorni luči. A vendarle zrelega gledalca vse te reference ne bodo zapeljale v jugonostalgijo niti koga drugega ne bodo ujezili spomini na čas, ki bi ga nekateri najraje pozabili.

Osebno in kolektivno

Ne, ni črno-belo, kar spoznavamo že v nadaljevanju, ko naj bi prišlo do režirane poroke med mladima iz dveh različnih razredov, delavskega in obrtniškega. Ženin Iztok se mora odreči pravi ljubezni Zoji, zatreti osebni interes posameznika in se podrediti zahtevam kolektivnega. In se pusti voditi, sprejme svojo vlogo. Kot da človek, ki hkrati želi čutiti svojo individualnost, neponovljivost, po drugi strani hlepi tudi po stopitvi z množico. Če smo v socializmu osebno svobodo polagali na oltar svobode kolektiva, v kapitalizmu živimo v prividu potrošniške družbe, misleč, da nas to osvobaja. A svobodni smo le toliko, kot nam ekonomija prostega trga, ki jo dirigirajo multinacionalke, omogoča. Je svoboda tovarištvo in solidarnost v enakosti pomanjkanja ali nas osvobaja možnost izbire med petdesetimi vrstami jogurtov? Lorenci se v aktualni Stenici zoperstavi lobotomiji, poskusu kolektivnega izbrisa nekega časa, ki smo ga, ne glede na to, kakšen je bil, vendarle živeli, in s tem opozarja na aktualne napade na človekovo individualnost s tehnikami prepričevanja skozi poenostavljanje in populizem. Bržkone sta zato tudi simbolno vseskozi prisotna tako heroj posameznik kot kasneje tudi monumentalni kip rdečega konja.

Potem ko se poroka »sfiži« in se resnična ljubezen konča v samomoru, se v požaru, ko vsi zoglenijo, nekako pozabi vse, kar je dotlej bilo. Ampak kranjska Stenica ponuja upanje. V zaključnem delu, ko se avtorski projekt prevesi v prihodnost, iz ledu izstopi ženin Iztok in k njemu iz doma starostnikov pripeljejo njegovo Zojo. Samomor ni uspel. In Zoja se spet spominja revolucije.

Tako kot naša zgodovina je tudi predstava zelo pisana, veliko je različnih odrskih postavitev, ki prinašajo različne gledališke žanre, od komedije do melodrame. Ti pri gledalcu vzbujajo različna duševna stanja, od veselja in nostalgije do žalosti in tesnobe. Včasih se moramo nasmehniti, včasih nas zaboli.

In če se na koncu vrnem na začetek: sledil je dolg, dolg aplavz.