Begunci so zgodba žalosti

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. februar 2017 / 10:42  

»Ko si enkrat osebno vpleten, ko imajo begunci obraze in imena in življenjske zgodbe, si na vse, kar se jim dogaja ali pa se v povezavi z njimi dogaja ali govori v družbi, še posebno občutljiv,« pravi Maša Gril, aktivistka Slovenske filantropije in zagovornica pravic beguncev.

»Kljub prepričevanju, da je begunska zgodba zgodba strahu, pa tisti, ki jo poznamo od blizu, vemo, da je zgodba žalosti,« ugotavlja Kranjčanka Maša Gril, sicer specialna pedagoginja na OŠ Šenčur, ki je bila ena od osmih govornikov na nedavnem TEDxYouth dogodku na Gimnaziji Kranj. Kot prostovoljka je sprva pomagala beguncem na slovenski meji, zdaj pa pomaga v azilnem domu v Logatcu.

Pripoved je začela s prigodo ženske, ki je pred tremi leti v trgovskem centru v Kranju ob srečanju s parom, žensko, pokrito z ruto, in moškim temnejše polti s torbo v roki, v strahu, da bo ta aktiviral bombo, karseda hitro našla pot iz objekta. A taista ženska je dve leti kasneje, novembra 2015, sredi noči na železniški postaji v Dobovi s perona na peron ob navzočnosti policistov in vojakov z brzostrelkami nosila odeje. S polnega vlaka so izstopale ženske v rutah, ki so nosile jokajoče otroke, ter moški temnejše polti s torbami v rokah. V kaotičnih razmerah je utrujenim prišlekom nosila čevlje in v vodo, smrdečo po golažu, mešala mlečni prah za dojenčke. »Zjutraj se ženska usede v avto in se iz Dobove odpelje domov. Med potjo pokliče prijateljico in ji pove, kaj se ji je zgodilo. Prijateljica ji svetuje, naj ne hodi več tja, pravi, da je preobčutljiva za kaj takega. Ženska na mejo hodi vse do marca 2016, ko je Slovenija zaprla svoje meje. Od takrat dalje začne pomagati kot prostovoljka v azilnem domu v Logatcu, kjer se še danes druži z ženskami v rutah in moškimi temnejše polti,« je pripovedovala in nato razkrila, da pripoveduje o sebi.

Razočarana je, ker ljudje v azilnem domu tudi po deset mesecev čakajo, da uradniki odločijo o njihovi prošnji za azil, zato jih večina obupa in se poda proti Nemčiji, kar je po njenem tudi namen tako dolgih postopkov. »Težko berem, ko pišejo o luksuzu, ki naj bi ga bili deležni naši prosilci za azil, o napihnjenih stroških, ki naj bi jih imela država z njimi, ko pa vem, kje in kako živijo. Težko sprejemam kup neživljenjskih in z zdravo pametjo skreganih pravil, ki veljajo v azilnih domovih, samo zato, ker je država iz beguncev naredila varnostni in ne humanitarni problem. Smešno mi je, ko slišim ljudi govoriti o begunski krizi v Sloveniji, ko pa imamo trenutno v državi pol manj beguncev, kot je učencev na šoli, kjer sem zaposlena. Za primerjavo – Avstrija je iz zadnjega begunskega vala sprejela devetdeset tisoč ljudi, pa ima devet milijonov prebivalcev, to je toliko, kot bi jih mi sprejeli dvajset tisoč, a ne vem, če jih imamo petsto.«

Tako kot je svojo pripoved začela z resnično zgodbo, jo je tudi končala. Z zgodbo o Sircu, ki mu je pomagala priti v Nemčijo. » Z begunskim valom je 14. februarja 2016 v našo državo stopil Yaseen, Sirec. Ker je na vprašanje policista, kaj bo delal v Nemčiji, odgovoril napačno, da ne ve, da mogoče bo študiral, mogoče pa delal, pravilen odgovor bi bil, da bo zaprosil za azil, je bil še z večjo skupino beguncev zavrnjen in poslan nazaj na Hrvaško. Tik pred odhodom sva se poiskala na Facebooku, obljubila sem mu, da ga bom spremljala. Čez tri dni mi je ves obupan pisal iz Slavonskega Broda in me spraševal, kaj naj naredi. Bal se je, da ga bodo poslali nazaj v Srbijo.«

Takrat o azilnih postopkih ni vedela ničesar, a je prav tedaj povsem naključno naletela na članek nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica o pravicah beguncev, prošnjah za azil … »V trenutku sem vedela, da je on tisti, ki ga potrebujem. Dva telefonska klica in eno uro kasneje sem z gospodom Krivicem že sedela na Metelkovi in mu razlagala Yaseenov primer. In veliko telefonskih klicev, elektronskih sporočil, tišine in strahu ter deset mesecev kasneje mi Yaseen skoraj vsakodnevno piše iz Nemčije in mi pošilja slike svoje hčerke, ki se mu je v tem času rodila, pa je še ni videl, ker žena in deklica ne moreta do njega.«

Mlade v občinstvu je na koncu spodbudila, naj se izzivov, ki so bili tudi tema tokratnega TEDxYouth dogodka v Kranju, pogumno lotijo: »Vsak izziv, tudi tisti za devetimi gorami in devetimi vodami, se začne s prvim korakom. Naredite ga.«