Še središče Zemlje?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 17. februar 2017 / 15:52  

Skoraj vse stare civilizacije so nastale v Sredozemlju, bilo je središče sveta vse do renesanse. Odkritje Amerike in reformacija sta mu ta primat odvzela. Zdaj je spet sredi sveta, a bolj v kriznem smislu – kot kraj osrednjega konflikta …

Mediteranski brevir

Na svečnico (2. februarja) je umrl hrvaški pisatelj Predrag Matvejević (1932–2017). Bil je gotovo eden največjih poznavalcev Sredozemlja in je zaslovel zlasti z dvema imenitnima knjigama: Mediteranski brevir (1987) in Drugačne Benetke (2002). Obe imamo tudi v slovenščini in sta branje za sladokusce. Tu pa nam to dejstvo služi kot spodbuda za kratek premislek o aktualnem statusu Sredozemlja. Je še središče Zemlje? Da so imele skoraj vse stare in največje civilizacije svojo zibelko v Sredozemlju, je dobro znano: faraonski Egipt, stara Grčija, Feničani, Kartagina, rimski imperij … Renesansa kot eno ključnih obdobij v zgodovini – prehod iz srednjega v novi vek – je imela svoje središče v Italiji. Premik središča svetovnega dogajanja iz Sredozemlja najprej na sever in potem proti zahodu, sta omogočila šele dva epohalna dogodka na začetku novega veka: odkritje Amerike in reformacija. Prav letos oktobra bo minilo že petsto let, odkar je Luther s svojim znamenitim protestom v 95 tezah sprožil to prelomno dogajanje. Tu ne gre samo za versko vsebino reformacije, ampak za dejstvo, na katerega je opozoril sociolog Max Weber v knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma (1905). Prav iz protestantske etike namreč izhaja zahteva oziroma poslovni program, da je treba z denarjem varčevati in ga nato investirati kot kapital, ne pa zapravljati za cerkveno razkošje, kakršno je bilo takrat pregrešno draga gradnja bazilike svetega Petra v Rimu. Zanjo je morala prispevati vsa katoliška Evropa, dokler se ni sever kontinenta temu uprl … V novem veku se je torej središče svetovnih dogajanj počasi premikalo iz Sredozemlja na evropski zahod in čez Atlantik v Ameriko. Tudi v obeh svetovnih vojnah glavna bojišča niso bila več v Sredozemlju. V zadnjem času pa so najbolj nevralgična območja, ki bi lahko povzročila tretji spopad svetovnih razsežnosti (poleg Severne Koreje in Južnega Kitajskega morja) spet v Sredozemlju. Napetost med Izraelom in arabskimi sosedi in Iranom je že stalnica. V zadnjih petih letih je bila najnevarnejša vojna v Siriji. Stalnica postaja tudi pritisk migrantov, ekonomskih in vojnih, z Bližnjega vzhoda in Afrike v Evropo po balkanski in po morski poti. Tudi ukrajinski konflikt je še v območju Sredozemlja, saj je Črno morje s polotokom Krim njegov najvzhodnejši del. Odnosi med Turčijo in EU so za zdaj še stabilni, a se lahko čez noč poslabšajo in sprožijo nov val migracij … Skratka: Sredozemlje je spet v središču pozornosti, to pot zaradi vojn in migracij. Sicer pa je to slej ko prej eno najlepših in najprivlačnejših območij sveta in takega nam razkrivata tudi Matvejevićevi knjigi. Priporočam ju v branje.

Odlomek iz brevirja

Za boljši občutek preberimo kratek odlomek iz Matvejevićevega Mediteranskega brevirja. »Specifične kulturne, arhitekturne in podnebne karakteristike, značilno rastlinstvo, kulinarika, temperament pa tudi lagodnost v slogu dolce far niente so podobe, ki jih v nas vzbuja Mediteran. V dolgih stoletjih je pester geografski in kulturni, z morjem neločljivo povezan prostor kljub verski, jezikovni ali družbeni raznovrstnosti postopoma postal poenoteno območje na presečišču Evrope, Afrike in Azije. Notranja povezanost temelji zlasti na bogati pestrosti tradicionalnih in modernih oblik bivanja ter različnega kulturnega življenja, povezanega z njimi. / Tesna povezanost sredozemskih dežel se tako v vsakdanjem življenju zrcali v izraziti hibridnosti Mediterana, saj so zanj značilni procesi mešanja in križanja različnih kultur, kar se danes kaže v sami večkulturnosti, sinkretičnih verskih praksah, v pestri sredozemski glasbi in kulinariki ter v bogati literarni, arhitekturni in umetniški produkciji tega območja. / Ljudje s Severa pogosto enačijo Sredozemlje z Jugom. Nekaj jih vleče k njemu tudi tedaj, ko ostajajo zvesti drugim morjem. Morda je to 'vera v Jug', o kateri je govoril nesrečni filozof. Sredozemstvo se ne nasledi, temveč se doseže. Je odlika, ne prednost. Ni le preteklost ali izročilo, zgodovina ali dediščina, spomin ali pripadnost. Sredozemlje je tudi usoda.«

Novi nemški predsednik

Nekdanji zunanji minister Frank-Walter Steinmeier je postal 12. predsednik Zvezne republike Nemčije. Njegovo izvolitev je podprlo 931 od 1239 delegatov posebne zvezne volilne skupščine. »Vsem, ki ste glasovali zame, se zahvaljujem za zaupanje … V viharnih časih, ko se zdi, da je svet iztiril, je ključno, da je družba povezana,« je izjavil po izvolitvi. Podprla ga je tudi kanclerka Angela Merkel.