Marjan Vrabec, zbiralec in strasten ljubitelj Prešernovih Poezij / Foto: Gorazd Kavčič

S prvo plačo po šest knjig

Sto dvaindvajset različnih izdaj Prešernovih poezij ima Marjan Vrabec, Radovljičan, strasten ljubitelj lepe slovenske besede, oboževalec Prešerna in odličen poznavalec pesnika, ki mu tudi sam brez pomišljanja reče največji slovenski pesnik.

»Tisto poletje sem imel najlepše počitnice v svojem življenju. Odkril sem knjižnico na Bledu in bral. Oče mi je kupil kolo, s katerim sem se nekega dne odpravil v Prešernovo Vrbo.«

Marjan Vrabec ima v družinskem stanovanju v četrtem nadstropju enega od blokov v Radovljici izjemno zbirko Prešernovih Poezij. Po en primerek iz vsake od izdaj, številne prevode pa tudi romane in drugo literaturo, ki se ukvarja s Prešernom. Zloženo na policah v dveh vrstah, klasificirano, dopolnjeno z bogatim izborom iz slovenske klasike. Gregorčič, Cankar, Jančar, Bartol ... ljubeče lista po knjigah, dragocenih prijateljicah.

Brati se je naučil na domači peči v Žireh, se spominja. »Bila je neka predvojna čitanka, v kateri je bilo sonce še solnce in srce serce, leta 1925, 26 je najbrž izšla,« se spominja z nasmehom. Iz nje je prepisoval prve okorne črke in potem od očeta zahteval, naj zapisano prebere.

Oče je pomembno vplival na njegovo življenje. Oče Vrabec, Kraševec po rodu, je bil do leta 1912, ko je moral k vojakom, kamnosek. »Leta 1914 vrnil domov, se maja zaposlil v Trstu in bil čez tri mesece poklican v vojsko, kjer je bil vse do konca prve svetovne vojne. Ko je Avstrija razpadla, je odšel domov, a je bil na seznamu tistih, ki se jih je bilo treba znebiti. Zato jo je pobrisal čez mejo v Jugoslavijo. V Žiri. Meja je bila tako rekoč za našo hišo,« na hitro oriše burno družinsko zgodovino. Brata so Nemci ustrelili 10. aprila 1945, mama si po njegovi smrti ni več opomogla.

»Oče je ogromno bral, Prešerna sem zato odkril doma, med njegovimi knjigami. In Gregorčiča. Takrat mi je bil še bolj všeč kot Prešeren. Njegovo Soči še danes znam na pamet. Tako kot sem se brez težav na pamet naučil Krst pri Savici, ki me je, še zdaj se spomnim, neverjetno prevzel. No, od Krsta bi danes lahko povedal samo še Uvod, dlje ne bi prišel, sem se pred časom spet preizkusil.«

 

Govori se, gospod Vrabec, da imate v svoji zbirki po en izvod čisto vsake izdaje Prešernovih Poezij. Drži?

»Drži. Prejšnji mesec sem dobil zadnjega. Iz Zagreba, gre za eno od miniaturk. Skupaj jih je izšlo 17, manjkala mi je samo še izdaja iz februarja 1939. Poslala mi jo je ženina sestrična. Malo razpada, jo bo treba obnoviti. Nesel jo bom mojstru Janezu Rozmanu v Begunje.«

Kje pa ste dobili prvo izdajo?

»Kupil sem jo na dražbi v Trubarjevem antikvariatu pred sedmimi, osmimi leti.«

Pravite, da imate zdaj okoli sto dvajset različnih izdaj Poezij. Koliko je med njimi prevodov?

»Sto dvaindvajset različnih. Prevodov je za kakšen meter ... (smeh). No, okoli trideset jih je.«

In najbolj eksotičen med njimi je?

»Kitajski. Imam tudi prevod v tatarski jezik. Obstaja pa prevod, ki ga ne morem dobiti, to je prevod v Bengalščino. Vem, da ga je nekdo izdal, a doslej še nisem mogel do njega.«

Kdaj ste ugotovili, da je prav Prešeren tisti, ki se najbolj prilega vaši duši?

»Ne vem, če ne že med vojno, v partizanski šoli. Učiteljica, domačinka, Bačeva Silva, nas je poučevala nekajkrat na teden in prav ona je prinesla neki zbornik, v katerem je bila Prešernova Zdravljica. Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko ... (iskriv nasmešek). Vina takrat nisem poznal, vedel sem samo, kaj je malinovec ...«

Kdaj se je navdušenje razvilo v zbirateljsko strast? So se zametki pokazali že v tisti partizanski šoli?

»Ah, malo že ... Prešeren me je prevzel. Dekletom, Kam ... to so bile pesmi, ki so mi, mlademu fantu, dale misliti ... Po vojni smo šli v nižjo gimnazijo. Tam je bila neka profesorica, nuna iz Loke, ne spomnim se njenega priimka. Rada je imela naše pesnike in prav ona je bila tista, ki mi je odkrila pesniški svet Slovenije, ki ga do takrat pravzaprav nisem poznal. Bila je mila gospa, čisto potihem je govorila in je pomembno vplivala na to, kako smo razmišljali.«

Oče je bil najprej mejni financar, kasneje pa se je zaposlil v podjetju Gradis in se selil z gradbišča na gradbišče, vi pa z njim.

»Spomnim se, kako so leta 1848 za Tita preurejali nekdanjo Karađorđevičevo vilo na Bledu. Oče je bil poslan tja, jaz pa sem šel med počitnicami za njim. Tisto poletje sem imel najlepše počitnice v svojem življenju. Odkril sem knjižnico na Bledu in bral. Oče mi je kupil kolo, s katerim sem se nekega dne odpravil v Prešernovo Vrbo. Hiša je bila zaprta; malo sem se razgledal naokoli, šel sem do cerkve sv. Marka in si mislil: Poglej ga, Franceta, kje je bil doma ... Ko so na Bledu zaključili obnovo Titove vile, je oče odšel v Medvode, kjer so delali hidrocentralo, jaz pa z njim. Vpisal sem se v šentviško gimnazijo, kjer sem tudi maturiral. Kasneje sva šla v Ljubljano, kjer so gradili Litostroj. Tam sem se vpisal v šentjakobsko knjižnico, ki je postala moj svet. In takrat, v litostrojskih barakah, sem začel z zbiranjem knjig. Drugo poletje v Ljubljani sem namreč prvič pomagal na gradbišču, iz desk sem pobiral žeblje in jih ravnal. Še danes se spomnim, dobil sem tristo dinarjev plače.«

 

Koliko denarja je bilo to?

»Za šest knjig. Med njimi Cankarjeve Podobe iz sanj in seveda Prešernove Poezije. Iz leta 1936. To je bil začetek moje knjižnice.«

 

Študija kemije kasneje zaradi slabega zdravja niste mogli nadaljevati?

»Ne, leta življenja v barakah so pustila svoje, odkrili so, da imam zasenčena pljuča, za študenta kemije pa si moral biti popolnoma zdrav. Zaposlil sem se na Zavodu za statistiko, a že čez pol leta sem moral v vojsko. Za to sem bil pa dovolj zdrav. Ko sem se vrnil, sem se zaposlil v kranjski knjižnici, kjer sem ostal kaka tri leta; v tistem času sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani naredil izpit za bibliotekarja. Od tam sem šel v Iskro, nato na sindikate. Nazadnje sem bil zaposlen v Alpdomu v Radovljici.«

 

In vmes kupovali knjige. Po kakšnem principu?

»Tiste, ki so mi bile všeč.«

Kaj je tisto, kar vas še danes pri Prešernu tako vleče?

»Zame je edini genij, ki smo ga Slovenci kdaj imeli. Saj so bili velikani, a genij je zame le on. In če je kdo vreden spoštovanja, je to Prešeren.«

Torej za vas oznaka »največji slovenski pesnik« ni kliše?

»Ne. Sodi v zgornji razred evropske poezije, čisto na vrh, kjer so Puškin, Goethe, Dante ... in naš France.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 4°

zmerno oblačno
vlažnost: 91 %
veter: SZ, hitrost: 0 km/h

3/18

sobota

3/15

nedelja

-4/17

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

IZLETI / Šenčur, 25. marec 2017

Po stopinjah Valentina Staniča

IZLETI / Tržič, 25. marec 2017

Napoleonova pot nad Trstom

IZLETI / Sovodenj, 25. marec 2017

Spominski pohod na Ermanovec

ŠPORT / Tržič, 25. marec 2017

Smučarsko tekmovanje pod Storžičem

PRIREDITVE / Gorenjska, 25. marec 2017

Za materinski dan

OBVESTILA / Kranj, 25. marec 2017

Proučevanje Svetega pisma

PRIREDITVE / Žirovnica, 25. marec 2017

Mama je ena sama

PRIREDITVE / Gorenjska, 26. marec 2017

Za materinski dan

 

 
 

 

 
 
 

Še ena dražba za PGP Inde / 13:37, 20. marec

Ja, tole pa Tatjanca ni dobro zapeljala. Ali je bilo pametno odsloviti strateške kupce? Verjetno ne. Ampak bo že vedela.

Staretov grad brez koz / 13:14, 17. marec

Spoštovani!

Se vidi da ste poslušali samo eno in to močnejšo občinsko stran. Pa tak žurnalizem!

Koze na Staretovem gradu so bi...

Trošarina nič več od kotla / 12:10, 13. marec

Zakaj bi poenostavljali, če lahko zakompliciramo. Namesto ugodnega preglednega pavšala, ki ga uporabljajo tudi vsi mali gostinci v sosednji...

Zimskih parkirnin še ne bo / 20:36, 3. marec

Ja, turiste je potrebno ožet do konca.
sem lastnik manjšega stanovanja, ki ga koristimo 25 do 30 dni na leto. Več žal ne gre zaradi šolo...

Zimskih parkirnin še ne bo / 09:18, 2. marec

Pravilno! Tako ravnajo dobri gospodarji. Se je potem čuditi, da se vsi v velikem loku izogibajo Bohinja, tudi, če imajo dobre zamisli? Super...

Zimskih parkirnin še ne bo / 09:50, 26. februar

Na seji občinskega sveta je bil predlagan in tudi sprejet sklep, da Občina Bohinj začne pogajanja z lastnikom Gostišča Kramar, da bi bil lok...

Poniževalno do slovenščine / 10:09, 22. februar

Tako se dela s konjskimi hlapci. Slovensko naj kar govorijo v štali pri konjih.
Tudi na Bledu je bilo v prejšnjem stoletju štiri leta tak...