Andrej Štular je v Francetu iskal človeka iz mesa in krvi. / Foto: Tina Dokl

France iz mesa in krvi

Andrej Štular je pred leti v središče svojega ustvarjanja sprejel pesnika dr. Franceta Prešerna. S Francetom kot človekom iz mesa in krvi se je vračal stoletje in pol nazaj v Kranj, mesto, v katerem sam živi in ustvarja.

»Predvsem me je ves čas preganjala njegova vizualna podoba. Drugo, kar me je vedno zanimalo v povezavi s Prešernom, je njegovo življenje, ki je bilo očitno precej dekadentno, na trenutke celo boemsko.«

Na kaj pomislite, ko slišite ime dr. Franceta Prešerna?

»Po mojem bi v teh časih najprej pomislil na aktualno družbeno stvarnost – socialno, politično in siceršnje stanje tako v Sloveniji kot tudi v Evropi in svetu nasploh. Paradoks je, da so v državnem zboru sprejeli nov, do migrantov bolj rigorozen Zakon o tujcih, v državni himni pa v Prešernovi Zdravljici med drugim pojemo tudi 'Žive naj vsi narodi ...'. Mar ni to ironija, v himni pojemo o odprtosti do ljudi do vseh narodov, hkrati pa zapiramo meje. Prešeren postaja zanimiv tudi v kontekstu dela in redne zaposlitve. Sam je bil pri oblasteh zaradi svoje svobodomiselnosti in slovenstva označen za 'politično sumljivega'. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško pisarno, pa ga je takratna oblast zavračala, dokler se ga na neki način ni rešila s tem, da ga je iz Ljubljane poslala v podeželski Kranj. Najbrž bi danes, podobno kot mnogi mladi izobraženi ljudje, odšel na tuje.«

No, odvetnikom med Slo­­ve­n­­­­­ci tudi ne gre ravno slabo?

»Mogoče bi deloval v kateri od 'hudih' odvetniških družb, kdo ve? Ali pa bi, širokega duha, kot je bil, pisal slogane za kakšno oglaševalsko agencijo in bil za to odlično plačan. Lahko bi celo zašel v intelektualne ali umetniške kroge in bi svoj pesniški potencial dodobra izkoristil. Če le ni Slovenija za kaj takega premajhna.«

Poklic pesnika je pri nas prava redkost. Da sta kultura in umetnost v Sloveniji premalo cenjeni, je bilo moč razbrati iz nagovora predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na podelitvi Prešernovih nagrad?

»Strinjam se, ko je dejal, da slovenska umetnost po­d­hranjena umira, da ob­st­aja samo še zaradi notranje nuje ustvarjalcev. Tu bi do­dal, da umetnost in kultura zvišujeta kakovost življenja, proračun za kulturo pa je v 'pro­stem padu'.«

Kaj je vas privedlo v Prešernovo zgodbo? Kakšen je bil povod, da sta se »našla« z našim velikim pesnikom?

»Predvsem me je ves čas preganjala njegova vizualna podoba, za katero vemo, da 'v originalu' ni bila narejena in ne obstaja. Najboljši približek po mnenju stroke, Goldensteinov portret Prešerna, je nastal po pesnikovi smrti. Je slikar imel skice, je slikal po spominu, ki je, kot vemo, precej relativna zadeva? Tega najbrž nikoli ne bomo vedeli. Drugo, kar me je vedno zanimalo v povezavi s Prešernom, je njegovo življenje, ki je bilo očitno precej dekadentno, na trenutke celo boemsko.«

Strip, iz katerega smo si lahko nekaj originalnih risb ogledali na razstavi Pripovedni prizori iz Prešernovega življenja v Gorenjskem muzeju, ste ustvarili ob 200. obletnici pesnikovega rojstva ...

»Ne vem več, kaj me je spod­budilo, mogoče sem ga risal samoiniciativno ali celo po naročilu za objavo v Delovih Književnih listih. Me je pa prva objava stripovske 'pasice' na temo Prešerna spodbudila, da sem se lotil zbiranja, kar je bilo napisanega o njem, knjig naših prešernoslovcev, leposlovna dela, ki so povezana s pesnikom, prebiral sem eseje, članke … Lik Prešerna je potem na­stajal sproti, moje skicirke so se polnile z motivi, izjavami, različnimi zanimivimi situacijami iz pesnikovega življenja. Spoznal sem, da bo zalogaj večji, kot le za krajši strip, saj sem razmišljal tudi o filmu in lutkovni prestavi.«

Ampak najprej je bil strip z naslovom France, drobna knjižica na 28 straneh z risbami in neke vrste izjavami oziroma mislimi iz pesnikovega življenja in delovanja ...

»Strip je v tiskani obliki sicer izšel tri leta kasneje, takrat pa sem na razstavi predstavil le risbe kot podobe iz Prešernovega življenja. Gre za risbe v tehniki tuš na papirju.«

Stripovsko zgodbo ste gradili na zapisih hčere Ernestine Jelovšek v knjižici Sp­omini na očeta. Pesnika spoznavamo kot običajnega človeka iz mesa in krvi, zapisi ga ne idealizirajo. Zakaj so bili vam zanimivi?

»Prav zato. Kot sem rekel, sem zbral goro materiala, za­piskov, likovnega gradiva, na koncu pa sem se odločil, da bom v stripu uporabil besedilo iz te drobne knjižice. V njej sem našel zelo realistične opise njega in prizorov iz njegovega življenja, ki so bili hkrati tudi nekoliko ironični, pikri ... Zdeli so se mi tako zelo sočni, neposredni in blizu stripovskemu jeziku. V knjižici se zgodba bere kot nekakšen monolog, kar je kot nalašč za mojo stripovsko pripoved.«

Nekoliko groba risba, minimalističen pristop v besedilu, povsem v vašem siceršnjem stripovskem slogu.

»Izbiral sem predvsem kratke stavke, ki nekako razlagajo risbo in obratno. Je pa res, da sem takrat razmišljal, pravzaprav to še vedno počnem, o bolj narativnem stripu o Prešernu, kjer bi ga bralcu približal skozi dialoge, anekdote in zgodbice o njem, ki jih ne manjka. Bi pa to bil večji zalogaj, za stripovski album večjega formata in zame predvsem daljšega delovnega zamaha.«

Ob stavku »Prešeren ni imel v Kranju nikogar, komur bi zaupal« je risba s pesnikovo postavo sredi prazne in puste ulice, ki se danes imenuje po njem ...

»Taka je pesnikova kranjska zgodba. Kot pesnik je bil Prešeren v Kranju ustvarjalno mrtev. Razen zafrkljivk tu ni nič več napisal. Še te vprašanje, ali je kam zapisal. Bivanje v Kranju ni bilo njegovo srečno življenjsko obdobje, tu ni več imel pravih prijateljev in zaveznikov, kot sta bila Čop in Smole. Niti ni bil s svojo družino. Kar se prijateljev tiče, je tako – hitri gostilniški prijatelji so tvoji prijatelji, dokler si z njimi in po možnosti plačuješ. To je bil žalosten čas njegovega življenja in v stripu mislim, da nisem zapadel v patetiko, ampak gre bolj za realističen in dokumentaren prikaz situacije, v kateri se je znašel. Omenjeni stavek je odraz takega ozračja.«

V kratkem filmu Dr. Fig ste dve leti kasneje strip nadaljevali, le da v drugem mediju.

»Film Dr. Fig sem posnel v Kranju, v starem delu mesta in okolici. Zgodba filma se res drži tiste v stripu. Še nekaj več izjav Ernestine Jelovšek sem uporabil med posameznimi posnetki. Film v črno-beli tehniki deluje kot nemi film z odigranimi sekvencami, ki jih 'presekajo' beli zapisi na črnem ozadju. V filmu prikazujem podobe iz njegovega življenja.«

Trilogijo ste leta 2003 zaključili z lutkovno predstavo Zgodba o Prešernu.

»Ugotovil sem, da imam precej skic in zamisli za konkretnejšo zgodbo, zato sem začel pisati scenarij, v katerem niso bila le dejstva, ampak sem nanizal tudi dialoge in konkretne opise scen. Iz tega je v okviru Lutkovnega gledališča Nebo in Foruma Ljubljana nastala lutkovna predstava za odrasle z naslovom Zgodba o Prešernu. To je drama, v kateri poleg Franceta nastopajo še Ana, pesnikov prijatelj menih Benvenut, Krokar kot neke vrste njegova vest in v zaključku še smrt. Zgodba se odvija kronološko od brezskrbne mladosti v Vrbi preko bistrega učenca do Dunaja, kjer je spoznaval kulturno in umetniško produkcijo tistega ča­sa, ljubljanskega obdobja, ki velja za njegov ustvarja­lni vrhunec, do Kranja, od koder na koncu predstave v smrtnem plesu z belo smrtjo odpleše s tega sveta.«

V narodu ostaja nesmrten, kar smo v teh dneh še zlasti zvesto obeleževali. Koliko se vam zdi Kranj Prešernovo mesto?

»Mislim, da je Prešernovo gle­dališče naš prvi in najboljši reprezentant njegovega imena. V gledališču so drzni, pogumni in tudi uspešni. Imamo tudi vso to, lahko bi rekli, negibno ali tiho dediščino, kot so ulice, spomeniki, tudi prireditve ... Vsega tega sem vesel in Kranj je tudi zato Prešernovo mesto. Ampak če se vrnem na začetek, lani me je zelo zbodlo, da so na gimnaziji, ki nosi njegovo ime, učitelji podpisovali peticijo proti naselitvi nekaj begunskih otrok v sosednji dijaški dom. Pa sva spet pri verzu 'Žive naj vsi narodi'.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 9°

zmerno oblačno
vlažnost: 72 %
veter: V, hitrost: 7 km/h

3/18

sobota

2/13

nedelja

-4/17

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

IZLETI / Šenčur, 25. marec 2017

Po stopinjah Valentina Staniča

IZLETI / Tržič, 25. marec 2017

Napoleonova pot nad Trstom

IZLETI / Sovodenj, 25. marec 2017

Spominski pohod na Ermanovec

ŠPORT / Tržič, 25. marec 2017

Smučarsko tekmovanje pod Storžičem

PRIREDITVE / Gorenjska, 25. marec 2017

Za materinski dan

OBVESTILA / Kranj, 25. marec 2017

Proučevanje Svetega pisma

PRIREDITVE / Žirovnica, 25. marec 2017

Mama je ena sama

PRIREDITVE / Gorenjska, 26. marec 2017

Za materinski dan

 

 
 

 

 
 
 

Še ena dražba za PGP Inde / 13:37, 20. marec

Ja, tole pa Tatjanca ni dobro zapeljala. Ali je bilo pametno odsloviti strateške kupce? Verjetno ne. Ampak bo že vedela.

Staretov grad brez koz / 13:14, 17. marec

Spoštovani!

Se vidi da ste poslušali samo eno in to močnejšo občinsko stran. Pa tak žurnalizem!

Koze na Staretovem gradu so bi...

Trošarina nič več od kotla / 12:10, 13. marec

Zakaj bi poenostavljali, če lahko zakompliciramo. Namesto ugodnega preglednega pavšala, ki ga uporabljajo tudi vsi mali gostinci v sosednji...

Zimskih parkirnin še ne bo / 20:36, 3. marec

Ja, turiste je potrebno ožet do konca.
sem lastnik manjšega stanovanja, ki ga koristimo 25 do 30 dni na leto. Več žal ne gre zaradi šolo...

Zimskih parkirnin še ne bo / 09:18, 2. marec

Pravilno! Tako ravnajo dobri gospodarji. Se je potem čuditi, da se vsi v velikem loku izogibajo Bohinja, tudi, če imajo dobre zamisli? Super...

Zimskih parkirnin še ne bo / 09:50, 26. februar

Na seji občinskega sveta je bil predlagan in tudi sprejet sklep, da Občina Bohinj začne pogajanja z lastnikom Gostišča Kramar, da bi bil lok...

Poniževalno do slovenščine / 10:09, 22. februar

Tako se dela s konjskimi hlapci. Slovensko naj kar govorijo v štali pri konjih.
Tudi na Bledu je bilo v prejšnjem stoletju štiri leta tak...