Andrej Štular je v Francetu iskal človeka iz mesa in krvi. / Foto: Tina Dokl

France iz mesa in krvi

Andrej Štular je pred leti v središče svojega ustvarjanja sprejel pesnika dr. Franceta Prešerna. S Francetom kot človekom iz mesa in krvi se je vračal stoletje in pol nazaj v Kranj, mesto, v katerem sam živi in ustvarja.

»Predvsem me je ves čas preganjala njegova vizualna podoba. Drugo, kar me je vedno zanimalo v povezavi s Prešernom, je njegovo življenje, ki je bilo očitno precej dekadentno, na trenutke celo boemsko.«

Na kaj pomislite, ko slišite ime dr. Franceta Prešerna?

»Po mojem bi v teh časih najprej pomislil na aktualno družbeno stvarnost – socialno, politično in siceršnje stanje tako v Sloveniji kot tudi v Evropi in svetu nasploh. Paradoks je, da so v državnem zboru sprejeli nov, do migrantov bolj rigorozen Zakon o tujcih, v državni himni pa v Prešernovi Zdravljici med drugim pojemo tudi 'Žive naj vsi narodi ...'. Mar ni to ironija, v himni pojemo o odprtosti do ljudi do vseh narodov, hkrati pa zapiramo meje. Prešeren postaja zanimiv tudi v kontekstu dela in redne zaposlitve. Sam je bil pri oblasteh zaradi svoje svobodomiselnosti in slovenstva označen za 'politično sumljivega'. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško pisarno, pa ga je takratna oblast zavračala, dokler se ga na neki način ni rešila s tem, da ga je iz Ljubljane poslala v podeželski Kranj. Najbrž bi danes, podobno kot mnogi mladi izobraženi ljudje, odšel na tuje.«

No, odvetnikom med Slo­­ve­n­­­­­ci tudi ne gre ravno slabo?

»Mogoče bi deloval v kateri od 'hudih' odvetniških družb, kdo ve? Ali pa bi, širokega duha, kot je bil, pisal slogane za kakšno oglaševalsko agencijo in bil za to odlično plačan. Lahko bi celo zašel v intelektualne ali umetniške kroge in bi svoj pesniški potencial dodobra izkoristil. Če le ni Slovenija za kaj takega premajhna.«

Poklic pesnika je pri nas prava redkost. Da sta kultura in umetnost v Sloveniji premalo cenjeni, je bilo moč razbrati iz nagovora predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na podelitvi Prešernovih nagrad?

»Strinjam se, ko je dejal, da slovenska umetnost po­d­hranjena umira, da ob­st­aja samo še zaradi notranje nuje ustvarjalcev. Tu bi do­dal, da umetnost in kultura zvišujeta kakovost življenja, proračun za kulturo pa je v 'pro­stem padu'.«

Kaj je vas privedlo v Prešernovo zgodbo? Kakšen je bil povod, da sta se »našla« z našim velikim pesnikom?

»Predvsem me je ves čas preganjala njegova vizualna podoba, za katero vemo, da 'v originalu' ni bila narejena in ne obstaja. Najboljši približek po mnenju stroke, Goldensteinov portret Prešerna, je nastal po pesnikovi smrti. Je slikar imel skice, je slikal po spominu, ki je, kot vemo, precej relativna zadeva? Tega najbrž nikoli ne bomo vedeli. Drugo, kar me je vedno zanimalo v povezavi s Prešernom, je njegovo življenje, ki je bilo očitno precej dekadentno, na trenutke celo boemsko.«

Strip, iz katerega smo si lahko nekaj originalnih risb ogledali na razstavi Pripovedni prizori iz Prešernovega življenja v Gorenjskem muzeju, ste ustvarili ob 200. obletnici pesnikovega rojstva ...

»Ne vem več, kaj me je spod­budilo, mogoče sem ga risal samoiniciativno ali celo po naročilu za objavo v Delovih Književnih listih. Me je pa prva objava stripovske 'pasice' na temo Prešerna spodbudila, da sem se lotil zbiranja, kar je bilo napisanega o njem, knjig naših prešernoslovcev, leposlovna dela, ki so povezana s pesnikom, prebiral sem eseje, članke … Lik Prešerna je potem na­stajal sproti, moje skicirke so se polnile z motivi, izjavami, različnimi zanimivimi situacijami iz pesnikovega življenja. Spoznal sem, da bo zalogaj večji, kot le za krajši strip, saj sem razmišljal tudi o filmu in lutkovni prestavi.«

Ampak najprej je bil strip z naslovom France, drobna knjižica na 28 straneh z risbami in neke vrste izjavami oziroma mislimi iz pesnikovega življenja in delovanja ...

»Strip je v tiskani obliki sicer izšel tri leta kasneje, takrat pa sem na razstavi predstavil le risbe kot podobe iz Prešernovega življenja. Gre za risbe v tehniki tuš na papirju.«

Stripovsko zgodbo ste gradili na zapisih hčere Ernestine Jelovšek v knjižici Sp­omini na očeta. Pesnika spoznavamo kot običajnega človeka iz mesa in krvi, zapisi ga ne idealizirajo. Zakaj so bili vam zanimivi?

»Prav zato. Kot sem rekel, sem zbral goro materiala, za­piskov, likovnega gradiva, na koncu pa sem se odločil, da bom v stripu uporabil besedilo iz te drobne knjižice. V njej sem našel zelo realistične opise njega in prizorov iz njegovega življenja, ki so bili hkrati tudi nekoliko ironični, pikri ... Zdeli so se mi tako zelo sočni, neposredni in blizu stripovskemu jeziku. V knjižici se zgodba bere kot nekakšen monolog, kar je kot nalašč za mojo stripovsko pripoved.«

Nekoliko groba risba, minimalističen pristop v besedilu, povsem v vašem siceršnjem stripovskem slogu.

»Izbiral sem predvsem kratke stavke, ki nekako razlagajo risbo in obratno. Je pa res, da sem takrat razmišljal, pravzaprav to še vedno počnem, o bolj narativnem stripu o Prešernu, kjer bi ga bralcu približal skozi dialoge, anekdote in zgodbice o njem, ki jih ne manjka. Bi pa to bil večji zalogaj, za stripovski album večjega formata in zame predvsem daljšega delovnega zamaha.«

Ob stavku »Prešeren ni imel v Kranju nikogar, komur bi zaupal« je risba s pesnikovo postavo sredi prazne in puste ulice, ki se danes imenuje po njem ...

»Taka je pesnikova kranjska zgodba. Kot pesnik je bil Prešeren v Kranju ustvarjalno mrtev. Razen zafrkljivk tu ni nič več napisal. Še te vprašanje, ali je kam zapisal. Bivanje v Kranju ni bilo njegovo srečno življenjsko obdobje, tu ni več imel pravih prijateljev in zaveznikov, kot sta bila Čop in Smole. Niti ni bil s svojo družino. Kar se prijateljev tiče, je tako – hitri gostilniški prijatelji so tvoji prijatelji, dokler si z njimi in po možnosti plačuješ. To je bil žalosten čas njegovega življenja in v stripu mislim, da nisem zapadel v patetiko, ampak gre bolj za realističen in dokumentaren prikaz situacije, v kateri se je znašel. Omenjeni stavek je odraz takega ozračja.«

V kratkem filmu Dr. Fig ste dve leti kasneje strip nadaljevali, le da v drugem mediju.

»Film Dr. Fig sem posnel v Kranju, v starem delu mesta in okolici. Zgodba filma se res drži tiste v stripu. Še nekaj več izjav Ernestine Jelovšek sem uporabil med posameznimi posnetki. Film v črno-beli tehniki deluje kot nemi film z odigranimi sekvencami, ki jih 'presekajo' beli zapisi na črnem ozadju. V filmu prikazujem podobe iz njegovega življenja.«

Trilogijo ste leta 2003 zaključili z lutkovno predstavo Zgodba o Prešernu.

»Ugotovil sem, da imam precej skic in zamisli za konkretnejšo zgodbo, zato sem začel pisati scenarij, v katerem niso bila le dejstva, ampak sem nanizal tudi dialoge in konkretne opise scen. Iz tega je v okviru Lutkovnega gledališča Nebo in Foruma Ljubljana nastala lutkovna predstava za odrasle z naslovom Zgodba o Prešernu. To je drama, v kateri poleg Franceta nastopajo še Ana, pesnikov prijatelj menih Benvenut, Krokar kot neke vrste njegova vest in v zaključku še smrt. Zgodba se odvija kronološko od brezskrbne mladosti v Vrbi preko bistrega učenca do Dunaja, kjer je spoznaval kulturno in umetniško produkcijo tistega ča­sa, ljubljanskega obdobja, ki velja za njegov ustvarja­lni vrhunec, do Kranja, od koder na koncu predstave v smrtnem plesu z belo smrtjo odpleše s tega sveta.«

V narodu ostaja nesmrten, kar smo v teh dneh še zlasti zvesto obeleževali. Koliko se vam zdi Kranj Prešernovo mesto?

»Mislim, da je Prešernovo gle­dališče naš prvi in najboljši reprezentant njegovega imena. V gledališču so drzni, pogumni in tudi uspešni. Imamo tudi vso to, lahko bi rekli, negibno ali tiho dediščino, kot so ulice, spomeniki, tudi prireditve ... Vsega tega sem vesel in Kranj je tudi zato Prešernovo mesto. Ampak če se vrnem na začetek, lani me je zelo zbodlo, da so na gimnaziji, ki nosi njegovo ime, učitelji podpisovali peticijo proti naselitvi nekaj begunskih otrok v sosednji dijaški dom. Pa sva spet pri verzu 'Žive naj vsi narodi'.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 9°

delno oblačno
vlažnost: 92 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

9/22

torek

9/25

sreda

9/23

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Škofja Loka, 24. april 2018

Študijski krožek Ločanke

RAZSTAVE / Kranjska Gora, 24. april 2018

Etnologija, zbirke in prva vojna

PREDAVANJA / Škofja Loka, 24. april 2018

Vstopimo v odnos z najstniki

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. april 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. april 2018

Medgeneracijske prireditve

IZLETI / Šenčur, 25. april 2018

Iz Šenčurja v Šenčur v Italiji

PREDAVANJA / Strahinj, 25. april 2018

O vzgoji in negi gorenjskih nageljnov

OBVESTILA / Kranjska Gora, 25. april 2018

Peka kruha in izdelava masla

 

 
 

 

 
 
 

Poklonili so se junakom v obroču / 23:21, 17. april

Šele potem, ko se bodo njihovi predstavniki distancirali od zločinov komunizma pred, med in po koncu druge svetovne vojne.

Poklonili so se junakom v obroču / 16:38, 12. april

Večna slava junakom !

Janez Janša: smer ni prava / 06:37, 11. april

Fanta, ki iščeta v Cerkljah glasove sta se zmotila v letnici. SDS je v Cerkljah nekaj pomenila, ko je bil Čebulj v stranki, pa je že dolgo tega kar je prišel k pameti...

Janez Janša: smer ni prava / 16:25, 8. april

Ves čas po osamosvojitvi razen petih let, levica išče, pa ne zna in ne zmore najti prave poti. In je tudi nikoli ne bo.

Širijo sporočilo miru / 14:31, 8. april

Za denar naj se oglasijo kar pri Sorosu, ki jih tudi financira.

Previdno pri nabiranju čemaža! / 14:30, 8. april

Čemaž je divji česen. Najlažje se ga loči od drugih podobnih rastlin, po tem da zmečkamo list in ga povohamo. Mora imeti izrazit vonj po čes...

Janez Janša: smer ni prava / 09:34, 7. april

JJ čas je za pokoj, Slovenija bo brez tebe sama našla pravo pot...