Ernestina Jelovšek leta 1874, ko je imela dvaintrideset let. Vir: Prešernov album, 1950

Ernestina Jelovšek, Prešernova hči

Letos bo minilo sto let od smrti Prešernove hčere. Umrla je na očetov rojstni dan, 3. decembra 1917, v ljubljanski mestni ubožnici. Leta 1967 so njene posmrtne ostanke prenesli v Prešernov gaj v Kranju, kjer je pokopana blizu očeta.

Prešeren: »Šele po moji smrti uvidi moj narod, kaj sem storil zanj. Moja otroka ne bosta siroti!« Pa sta bila. Tisti »Narod«, ki ga je Cankar ironično pisal z veliko začetnico, je ostal brez srca. Izjeme so bile le redke.

Dne 17. julija t. l. sem bila v Kranju. Želja, ki sem jo gojila več kot dvajset let, ali bolje, skoraj vse življenje, se mi je tako izpolnila. Obiskala sem grob svojega očeta, molila sem na njegovem grobu! Šele tukaj mi je postalo jasno, da v svojem življenju nisem ljubila nikogar bolj goreče kot njega, ki se ga samo še nejasno spominjam, čeprav plava njegov pogled, njegov nasmeh še vedno pred mojimi duševnimi očmi. Moj oče mi je vzor, po katerem presojam vsakogar, ki se mi je kdaj v življenju približal; in kdo mu je enak?!« Tako je v Ljubljani 21. avgusta 1895 zapisala Ernestina Jelovšek, Prešernova hči – v uvodu h knjigi Spomini na mojega očeta. Pisati jih je začela po pripovedih svoje matere Ane, po 1875, v nemščini. Objavila jih je šele 1903, v slovenskem prevodu Janka Kesslerja.

Ernestina se je rodila 18. decembra 1842 v Ljubljani, kot drugi otrok Ane Jelovšek in Franceta Prešerna. Ta si je sicer želel sina, a ko se je rodila Ernestina, jo je imel zelo rad. Neko nedeljsko popoldne, ko je prišla Ana k njemu, je bil izredno dobre volje; »povedal ji je, da je zelo srečen, saj ima spet hčerkico, kadar umre, bo vsaj nekdo jokal za njim. 'Tudi ti boš jokala,' je dejal materi, 'šele ko me ne bo več, boš spoznala, kaj si imela, kajti zdaj me ne razumeš! Moja sestra pa ne bo nikoli jokala za menoj, saj tercijalka nima srca!' Nato ga je mati vprašala, kako more biti vesel, ko pa ve, da bo za njim jokal ubog, nebogljen otrok. 'Vrag si ga vedi, toda v vsakem človeku je nekaj egoizma; s tem sem hotel le povedati, da sem srečen, ker imam bitje, kateremu je moje življenje potrebno, ki deli z menoj vso srečo in nesrečo; to pa je lahko samo pri otroku. Zaradi tega sem srečen in za to srečo se moram zahvaliti tebi! – Zdaj še nič ne mislim na smrt, sem zdrav, potemtakem lahko z lahkoto dočakam sedemdeset let. – Ko bi tudi jaz mogel tebe osrečiti, je še dejal. 'Poroči se z menoj, ti veš, da bi bila to zame največja sreča.' Vzdihnil je, oprl komolce ob mizo, pobesil glavo, spustil roke ter se globoko zamislil, čez nekaj časa je dvignil glavo in bil je videti, ko da se je za deset let postaral, potem je vstal, prijel mater za rame in jo rahlo potisnil skozi vrata: 'Pojdi zdaj.' Po tem dogodku se dolgo nismo videli, celo po denar je morala hoditi moja dojilja. / Ta dogodek, ki sem ga ravnokar opisala, se je zdel materi tako nenavaden in celo nerazumljiv, da mi ga je od besede do besede, tako kot sem ga zdajle zapisala, več kot enkrat ponovila. Ali ta žena res ni poznala prave sreče v ljubezni, ki jo čutimo le, če je tudi ljubljeno bitje srečno?«

Komentar pesnikove drže in hčerinega poročila prepuščamo bralcem, tu pa zapišimo še nekaj dejstev iz Ernestininega življenja, ki je bilo vse prej kot srečno. V letih 1850–1854 se je pri uršulinkah izučila za šiviljo. Leta 1856 je odšla za materjo v Trst, julija 1866 sta obe odpotovali šivat na Dunaj. Po materini smrti se je spomladi 1877 preselila v Maribor, februarja 1879 pa v Ljubljano. Preživljala se je s šivanjem, vse dokler ji ni opešal vid in je morala na koncu v ljubljansko ubožnico. Tu je tudi umrla, na Prešernov rojstni dan, 3. decembra 1917. Tako se ni izpolnilo upanje njenega očeta, kakor ga je zaupal njeni materi: »Če bi se pa vendarle zgodilo, da bi prej umrl, ko bosta moja otroka preskrbljena, upam, da ne bosta zapuščena. Šele po moji smrti uvidi moj narod, kaj sem storil zanj. Moja otroka ne bosta siroti!« Pa sta bila. Tisti »Narod«, ki ga je Cankar ironično pisal z veliko začetnico, je ostal brez srca. Izjeme so bile le redke. Slovenski visokošolci na Dunaju so 13. decembra 1874 namesto nameravane »besede« priredili dobrodelni koncert in »izročili izkupiček v velikem uboštvu živečima ženama«, Ani in Ernestini. Franja Tavčarjeva je slednji pomagala tako, da jo je preskrbovala s šivanjem. Nazadnje je živela samo še od podpore, ki jo je zanjo nabirala pisateljica Manica Komanova, Gorenjka.

Spomini na Prešerna

Kako je opisala svojega očeta? »Očeta je v spominih opisovala, kot se ga je spomnila sama in kot ji je o njem pripovedovala mati … Delo ima literarnozgodovinsko vrednost, saj so v njem zgodovinska dejstva, s katerimi lahko interpretiramo Prešernovo delo. Prisotne so nedoslednosti in napake, ki so posledica njene subjektivnosti, z željo, da svojega očeta predstavi v najboljši možni luči. Tako piše, da Prešeren ni posvečal pozornosti mladim dekletom, čeprav je Ana Jelovšek prvega njegovega nezakonskega otroka rodila pri šestnajstih letih …

Pomembna so mesta, kjer obravnava Prešernovo zasebno življenje. Piše, da je bil Prešeren ponosen, trde volje, svobodomiseln, samozavesten, da ni nikdar izgubil razsodnosti, da je imel izvrsten spomin, da je bil rad neodvisen, laži in krivice ni prenašal. Prešeren je spoved preziral, saj je menil, da krivice namesto človeka ne more popraviti nihče. Uprl se je početju duhovščine, zoper Boga ni nikoli govoril. Izrazito je bil navezan na svojo mater. Svoje dolžnosti je izpolnjeval vestno in natančno, pri delu je bil dosleden. Želel je narodovo neodvisnost, narod naj bi šele po njegovi smrti uvidel, kaj je storil zanj. Domovine ni želel zapustiti niti tedaj, ko bi v Moskvi lahko dobil dobro plačano službo.

Ernestina je želela Prešerna opravičiti njegove slabosti, kot so nagnjenje do vina, kart, žensk. V poglavjih o ženskah, ki so bile bolj ali manj tesno povezane s Prešernom, je nekoliko pristranska in osebna. Do žensk naj bi bil zelo nezaupljiv, jih zaničeval, ženskam iz uglednejših krogov se je velikokrat posmehoval. Ker je rad dvoril lepim dekletom, so ta mislila, da je vanje zaljubljen, Prešeren je za ženo hotel vzeti le mater svojih otrok. Ernestina dvomi, da je bil Prešeren tako navdušen nad Julijo Primic, kot to opeva v svojih pesmih; ko je spoznal Julijo, je bila še zelo mlada, zato naj ga ne bi zanimala. Ernestina še dodaja, da Julije morda niti ni poznal. Julija naj bi bila tako le pesniška ljubezen, življenjska pa Ana Jelovšek, s katero bi se poročil, ko bi zaslužil dovolj, da bi zmogel preživljati sebe in družino. Svojo mater Ano Jelovšek kaže izrazito brezobzirno, njenega ravnanja, da jo je dala v rejo, da je imela brata raje od nje, ne želi opravičiti …«

(Iz članka o E. Jelovšek na Wikipediji)

Oddajte svoj komentar

Kranj 1°

oblačno
vlažnost: 94 %
veter: SV, hitrost: 11 km/h

2/13

nedelja

-3/15

ponedeljek

-2/14

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Spodnji Brnik, 24. marec 2024

Ob materinskem dnevu

PRIREDITVE / Adergas, 24. marec 2024

Lep materinski dan

PRIREDITVE / Predoslje, 24. marec 2024

Mama je ena sama

GLEDALIŠČE / Breznica, 24. marec 2024

Premiera predstave Čarovnice

PRIREDITVE / Preddvor, 26. marec 2024

Predstavitev Podbreške potice

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

IZLETI / Kranj, 5. april 2024

Na ogled Primorske

OBVESTILA / Kranj, 14. april 2024

Srečanje invalidov MDI Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??

Kje bi bilo medvedki Mici bolje / 14:20, 22. marec

Teli nevladniki in razni paraziti na davkoplačevalskem denarju so pametni ja...Medota bi rešili iz ujetništva in ga preselili v zavetišče?! ...

Kranj diha z vojašnico / 22:55, 20. marec

Migranti bojo vsaj rodnost popravli, vlada te pa na suho nateguje ;)

Kranj diha z vojašnico / 20:58, 20. marec

Bojim se, da bodo na koncu v teh lepih hangarjih poležavali ilegalni migranti. Okoli novega leta se je omenjalo tudi Kranj, kot možni center...

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...