Ernestina Jelovšek leta 1874, ko je imela dvaintrideset let. Vir: Prešernov album, 1950

Ernestina Jelovšek, Prešernova hči

Letos bo minilo sto let od smrti Prešernove hčere. Umrla je na očetov rojstni dan, 3. decembra 1917, v ljubljanski mestni ubožnici. Leta 1967 so njene posmrtne ostanke prenesli v Prešernov gaj v Kranju, kjer je pokopana blizu očeta.

Prešeren: »Šele po moji smrti uvidi moj narod, kaj sem storil zanj. Moja otroka ne bosta siroti!« Pa sta bila. Tisti »Narod«, ki ga je Cankar ironično pisal z veliko začetnico, je ostal brez srca. Izjeme so bile le redke.

Dne 17. julija t. l. sem bila v Kranju. Želja, ki sem jo gojila več kot dvajset let, ali bolje, skoraj vse življenje, se mi je tako izpolnila. Obiskala sem grob svojega očeta, molila sem na njegovem grobu! Šele tukaj mi je postalo jasno, da v svojem življenju nisem ljubila nikogar bolj goreče kot njega, ki se ga samo še nejasno spominjam, čeprav plava njegov pogled, njegov nasmeh še vedno pred mojimi duševnimi očmi. Moj oče mi je vzor, po katerem presojam vsakogar, ki se mi je kdaj v življenju približal; in kdo mu je enak?!« Tako je v Ljubljani 21. avgusta 1895 zapisala Ernestina Jelovšek, Prešernova hči – v uvodu h knjigi Spomini na mojega očeta. Pisati jih je začela po pripovedih svoje matere Ane, po 1875, v nemščini. Objavila jih je šele 1903, v slovenskem prevodu Janka Kesslerja.

Ernestina se je rodila 18. decembra 1842 v Ljubljani, kot drugi otrok Ane Jelovšek in Franceta Prešerna. Ta si je sicer želel sina, a ko se je rodila Ernestina, jo je imel zelo rad. Neko nedeljsko popoldne, ko je prišla Ana k njemu, je bil izredno dobre volje; »povedal ji je, da je zelo srečen, saj ima spet hčerkico, kadar umre, bo vsaj nekdo jokal za njim. 'Tudi ti boš jokala,' je dejal materi, 'šele ko me ne bo več, boš spoznala, kaj si imela, kajti zdaj me ne razumeš! Moja sestra pa ne bo nikoli jokala za menoj, saj tercijalka nima srca!' Nato ga je mati vprašala, kako more biti vesel, ko pa ve, da bo za njim jokal ubog, nebogljen otrok. 'Vrag si ga vedi, toda v vsakem človeku je nekaj egoizma; s tem sem hotel le povedati, da sem srečen, ker imam bitje, kateremu je moje življenje potrebno, ki deli z menoj vso srečo in nesrečo; to pa je lahko samo pri otroku. Zaradi tega sem srečen in za to srečo se moram zahvaliti tebi! – Zdaj še nič ne mislim na smrt, sem zdrav, potemtakem lahko z lahkoto dočakam sedemdeset let. – Ko bi tudi jaz mogel tebe osrečiti, je še dejal. 'Poroči se z menoj, ti veš, da bi bila to zame največja sreča.' Vzdihnil je, oprl komolce ob mizo, pobesil glavo, spustil roke ter se globoko zamislil, čez nekaj časa je dvignil glavo in bil je videti, ko da se je za deset let postaral, potem je vstal, prijel mater za rame in jo rahlo potisnil skozi vrata: 'Pojdi zdaj.' Po tem dogodku se dolgo nismo videli, celo po denar je morala hoditi moja dojilja. / Ta dogodek, ki sem ga ravnokar opisala, se je zdel materi tako nenavaden in celo nerazumljiv, da mi ga je od besede do besede, tako kot sem ga zdajle zapisala, več kot enkrat ponovila. Ali ta žena res ni poznala prave sreče v ljubezni, ki jo čutimo le, če je tudi ljubljeno bitje srečno?«

Komentar pesnikove drže in hčerinega poročila prepuščamo bralcem, tu pa zapišimo še nekaj dejstev iz Ernestininega življenja, ki je bilo vse prej kot srečno. V letih 1850–1854 se je pri uršulinkah izučila za šiviljo. Leta 1856 je odšla za materjo v Trst, julija 1866 sta obe odpotovali šivat na Dunaj. Po materini smrti se je spomladi 1877 preselila v Maribor, februarja 1879 pa v Ljubljano. Preživljala se je s šivanjem, vse dokler ji ni opešal vid in je morala na koncu v ljubljansko ubožnico. Tu je tudi umrla, na Prešernov rojstni dan, 3. decembra 1917. Tako se ni izpolnilo upanje njenega očeta, kakor ga je zaupal njeni materi: »Če bi se pa vendarle zgodilo, da bi prej umrl, ko bosta moja otroka preskrbljena, upam, da ne bosta zapuščena. Šele po moji smrti uvidi moj narod, kaj sem storil zanj. Moja otroka ne bosta siroti!« Pa sta bila. Tisti »Narod«, ki ga je Cankar ironično pisal z veliko začetnico, je ostal brez srca. Izjeme so bile le redke. Slovenski visokošolci na Dunaju so 13. decembra 1874 namesto nameravane »besede« priredili dobrodelni koncert in »izročili izkupiček v velikem uboštvu živečima ženama«, Ani in Ernestini. Franja Tavčarjeva je slednji pomagala tako, da jo je preskrbovala s šivanjem. Nazadnje je živela samo še od podpore, ki jo je zanjo nabirala pisateljica Manica Komanova, Gorenjka.

Spomini na Prešerna

Kako je opisala svojega očeta? »Očeta je v spominih opisovala, kot se ga je spomnila sama in kot ji je o njem pripovedovala mati … Delo ima literarnozgodovinsko vrednost, saj so v njem zgodovinska dejstva, s katerimi lahko interpretiramo Prešernovo delo. Prisotne so nedoslednosti in napake, ki so posledica njene subjektivnosti, z željo, da svojega očeta predstavi v najboljši možni luči. Tako piše, da Prešeren ni posvečal pozornosti mladim dekletom, čeprav je Ana Jelovšek prvega njegovega nezakonskega otroka rodila pri šestnajstih letih …

Pomembna so mesta, kjer obravnava Prešernovo zasebno življenje. Piše, da je bil Prešeren ponosen, trde volje, svobodomiseln, samozavesten, da ni nikdar izgubil razsodnosti, da je imel izvrsten spomin, da je bil rad neodvisen, laži in krivice ni prenašal. Prešeren je spoved preziral, saj je menil, da krivice namesto človeka ne more popraviti nihče. Uprl se je početju duhovščine, zoper Boga ni nikoli govoril. Izrazito je bil navezan na svojo mater. Svoje dolžnosti je izpolnjeval vestno in natančno, pri delu je bil dosleden. Želel je narodovo neodvisnost, narod naj bi šele po njegovi smrti uvidel, kaj je storil zanj. Domovine ni želel zapustiti niti tedaj, ko bi v Moskvi lahko dobil dobro plačano službo.

Ernestina je želela Prešerna opravičiti njegove slabosti, kot so nagnjenje do vina, kart, žensk. V poglavjih o ženskah, ki so bile bolj ali manj tesno povezane s Prešernom, je nekoliko pristranska in osebna. Do žensk naj bi bil zelo nezaupljiv, jih zaničeval, ženskam iz uglednejših krogov se je velikokrat posmehoval. Ker je rad dvoril lepim dekletom, so ta mislila, da je vanje zaljubljen, Prešeren je za ženo hotel vzeti le mater svojih otrok. Ernestina dvomi, da je bil Prešeren tako navdušen nad Julijo Primic, kot to opeva v svojih pesmih; ko je spoznal Julijo, je bila še zelo mlada, zato naj ga ne bi zanimala. Ernestina še dodaja, da Julije morda niti ni poznal. Julija naj bi bila tako le pesniška ljubezen, življenjska pa Ana Jelovšek, s katero bi se poročil, ko bi zaslužil dovolj, da bi zmogel preživljati sebe in družino. Svojo mater Ano Jelovšek kaže izrazito brezobzirno, njenega ravnanja, da jo je dala v rejo, da je imela brata raje od nje, ne želi opravičiti …«

(Iz članka o E. Jelovšek na Wikipediji)

Oddajte svoj komentar

Kranj 18°

pretežno oblačno
vlažnost: 95 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

18/23

torek

15/26

sreda

12/28

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

PRIREDITVE / Jesenice, 14. avgust 2018

Torkova kinoteka Poletje na Stari Savi

RAZSTAVE / Bled, 14. avgust 2018

Stari prti v novi preobleki in praznični pogrinjki

IZLETI / Kranj, 14. avgust 2018

Kolesarska izleta

PRIREDITVE / Kamna Gorica, 15. avgust 2018

Prepevanje Marijinih pesmi

PRIREDITVE / Srednja vas v Bohinju, 16. avgust 2018

Glasbeno poletje v Bohinju

IZLETI / Kranj, 16. avgust 2018

Na Tosc

PRIREDITVE / Kranj, 16. avgust 2018

Medgeneracijske prireditve

RAZSTAVE / Radovljica, 16. avgust 2018

Človek, kruh, civilizacija, praznina

 

 
 

 

 
 
 

Na Jesenicah obeležili spominski dan / 16:06, 6. avgust

Tako je, ne bomo dovolili !! Večna slava junakom !!

Dan spomina na prve žrtve pod Storžičem / 17:47, 2. avgust

Django,
ti si polpismen očitno! A da si v društvu je potrebno biti borec? Vsak gre lahko na pohod, piše...

Dan spomina na prve žrtve pod Storžičem / 07:54, 2. avgust

Mene pa zanima naslednje,
Koliko Borcev pa je v tem Borčevskem društvu? Konec vojne je bil 1945 leta, torej 76 let je minilo in če jih im...

Kovačič se ne da / 13:58, 29. julij

In zdaj taki kot je Primož slavijo! Vili, Vili! Pogrezni se!

Kovačič se ne da / 10:16, 29. julij

Kaj čmo, tipičen škodljivec v rangu povprečnega SDS-ovca !

Kovačič se ne da / 00:43, 28. julij

Spoštovani g.Kovačič!
Za navadne državljane je dokaj čudno, da en posameznik pošlje več kot milijon državljanov se izjasnit za to in to....

Spomin na preboj na Menini / 07:16, 23. julij

Imate popolnoma prav, Primož.