Šteje vsak posameznik

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. februar 2017 / 09:34  

Osnovna šola Naklo je prejela Kumerdejevo priznanje za uvajanje novosti in sledenje najnovejšim smernicam razvoja na področju šolstva, kar naj bi se odražalo tudi v uspehih učencev, ki na različnih tekmovanjih iz znanja dosegajo izjemne dosežke. Šolo sedmo leto vodi ravnatelj Milan Bohinec.

Ste med letošnjimi prejemniki Kumerdejevih priznanj, kar kaže, da so vaše dosedanje delo opazili tudi na zavodu za šolstvo. Na kaj ste v minulih letih v šoli najbolj ponosni?

»Vsak uspeh, tudi majhen, mi veliko pomeni, in je treba ceniti vsakega posebej. Če se včasih pohvalimo s priznanji in z dosežki, gre navadno za dosežke dobrih učencev, pogosto pa se spregleda napredek tistih, ki so manj uspešni. Zato ni pomembno, da se navzven pokažemo kot dobra šola samo z že tako dobrimi učenci, včasih še več pomeni majhen napredek slabših učencev. Treba se je ukvarjati z vsemi učenci, ne samo z nadarjenimi. Posameznik šteje.«

V obrazložitvi so poudarili tudi uspešno uvajanje nemščine kot drugega tujega jezika. Kako je to potekalo?

»Tako kot pri uvajanju devetletke smo tudi pri nemščini pristopili v prvi krog uvajanja drugega tujega jezika; šlo je za projekt, v katerem je sodelovalo 159 šol. To se je hitro pokazalo za dober korak, med drugim nam je bilo v pomoč pri navezovanju stikov in sporazumevanju z nemškimi in avstrijskimi šolami v okviru evropskih projektov. Ugotavljamo, da v primerjavi z ostalimi šolami, s katerimi smo imeli stike, naši otroci tako angleščino kot nemščino obvladujejo bolje kot primerljive generacije v drugih državah. Žal je zdaj šolska politika naredila korak nazaj, drugi tuji jezik je postal izbirni predmet.«

Tudi vrtec je bil vključen v inovacijski projekt, katerega glavni cilj je bilo socialno vključevanje otrok, ki kažejo odstopanja v vedenju, in sprejemanje le-teh s strani sovrstnikov. Kako uspešni ste bili pri tem?

»V ta projekt smo vključeni drugo šolsko leto. Mi že na področju predšolske vzgoje opažamo, da nekateri otroci izstopajo v svojih socialnih stikih, zato se jim želimo posvetiti, še preden pridejo v osnovno šolo. Prek svetovalne delavke in specialnih pedagoginj v šoli delamo s temi otroki in skupinami, v katerih so ti otroci. Otroku, ki ima določene težave, pomagamo pri socializaciji, ostale pa pripravljamo na sprejemanje drugačnosti in na ta način preprečujemo morebitne konflikte med njimi.«

Kako učitelje in druge strokovne delavce na šoli spodbujate, da so pripravljeni sprejemati novosti in uvajati spremembe?

»Treba je najti pravo mero vsega. Če že stopiš pred ljudi s predlogom za sodelovanje v določenem projektu, moraš najprej sam verjeti v pozitivne rezultate in znati prepričati sodelavce, da je to dobro za njihov osebnostni in karierni razvoj, predvsem pa v dobrobit otrok. Pomembno je tudi, da potem spremljaš njihovo delo in jim stojiš ob strani ter jih pohvališ ob doseganju rezultatov.«

Kako ste zasnovali dolgoročno vizijo razvoja vaše šole, kaj vam je najpomembneje?

»Če se navežem na priznanje, potem zavedanje tega, da otroke vzgajamo in izobražujemo za prihodnost, ne za danes; svet se eksponentno hitro razvija in mladi imajo ogromno informacij iz okolice, zato jim svetujemo, naj filtrirajo informacije in se naučijo v množici vsega razbrati dobre stvari in odstraniti slabe. To je težko.«

Kakšna bo torej šola prihodnosti – če se je v preteklosti kar malo pozabljalo na vzgojni vidik v šoli, je videti, da zdaj znova stopa v ospredje?

»Z devetletko je na plan priplavala permisivna vzgoja, sam pa nikoli nisem bil zagovornik tega. Prav se mi zdi, da otroku nudimo veliko, a ga je obenem treba navajati na odgovornost za svoja ravnanja. Na podlagi tega gradimo naš novi vzgojni načrt, v katerem želimo s pozitivno psihologijo preprečevati, ne pa 'zdraviti' posledice nepravilnih dejanj. Glede na to, da v zadnjih letih v Naklem lahko govorimo o obvladovanju vzgojne problematike, se mi zdi, da smo na pravi poti.«

Kako pa bi ocenili sodelovanje s starši – zdi se, da se starši vse bolj vtikajo v stroko in od učiteljev celo zahtevajo pojasnila glede njihovega pedagoškega dela. Si učitelji sploh še upajo dati slabo oceno?

»Prepričan sem, da učitelj, ki je strokovno dobro podkovan, zna argumentirati svoje mnenje in za njim stoji, četudi se pojavljajo pritiski.«

Nekateri opozarjajo, da smo postali družba perfekcionizma, saj se večina učencev žene za štiricami in peticami, trojka velja že za slabo oceno. Včasih je bil uspeh precej enakomerneje razporejen. Kje po vašem tičijo razlogi za to?

»Navidezno verjetno uspeh dviguje množica izbirnih predmetov; učenci izbirajo vsebine, ki jim ležijo in so pri njih zato tudi uspešni. Je pa še drug razlog, zakaj se današnji uspeh učencev ne more primerjati z uspehom pred dvajsetimi, tridesetimi leti – diferenciacija pouka. Ogromno truda je vloženega s strani učiteljev in učencev, vključujejo tudi starše. Učencem, ki imajo odločbe zaradi primanjkljaja na določenem področju, pripadajo dodatne ure strokovne pomoči, ki jih izvajajo specialne pedagoginje in učitelji, učencem, ki nimajo odločb, pa pomagamo z dodatno individualno in skupinsko pomočjo. Občini se moramo zahvaliti, da nam namenja sredstva še za učno pomoč, ki jo v popoldanskem času po navadi izvajajo študenti pedagogike – skupaj z učenci delajo domače naloge, se učijo in podobno. Potem je še dopolnilni pouk, ki ga izvajajo učitelji, omeniti je treba tudi medsebojno pomoč. Izvajamo recimo projekt Beremo skupaj, v okviru katerega starejši učenci pomagajo mlajšim učencem, ki imajo težave z branjem, z delom v parih. Medse pogosto povabimo tudi Tačke pomagačke, saj se ob živalih otroci lažje sprostijo. Brez vsega tega bi bil uspeh verjetno neprimerljivo slabši.«

Ravnateljevanje je včasih pomenilo pedagoško vodenje šole, danes pa naj bi bilo tega še najmanj, ogromno je administrativnega dela, kot opozarjajo vaši kolegi. Kot je mogoče zaslediti, mora ravnatelj v šoli poznati in pri svojem delu upoštevati okrog devetsto predpisov, zakonov, pravilnikov, navodil … Kako to vpliva na delo in življenje v šoli?

»Ravnateljeva funkcija je res postala preveč birokratska. Učiteljem odkrito povem, da mi je žal, da imam premalo časa za pedagoško vodenje, se pa trudim, ravnateljev delavnik zagotovo ni osemurni. Je kar zahtevno, ko sem postal ravnatelj, se mi je življenje obrnilo na glavo.«

Precejšnje spremembe je v slovensko šolstvo prinesla uvedba devetletne šole. Kako z današnje perspektive ocenjujete njeno uvedbo?

»Vsekakor je bila nujna in potrebna pa tudi koristna. Učenci so z devetletko dobili številne možnosti, ena je zagotovo možnost izbire področij, na katerih se želijo individualno izpopolnjevati. Naslednja stvar je izbira zahtevnosti pri samem pouku; nivojski pouk so sicer ukinili, še vedno pa je pri matematiki, slovenščini in tujem jeziku možno učence zadnje triade razdeliti v manj številčne skupine. Devetletka je prinesla tudi veliko več individualnega dela. Tudi zaradi uvedbe devetletke torej pri ocenah ni več Gaussove krivulje.«

Kljub temu imajo nekateri starši pomisleke, zlasti v prvem razredu, kjer je bilo mišljeno, da bi učenje še vedno potekalo v glavnem prek igre, zdaj pa se že takoj začne resno delo ...

»Evalvacija devetletke je pokazala, da tak pristop počasnega učenja ni koristen za otroka. Po analizah namreč precej učencev, ki prihajajo v prvi razred, že zna brati, spretni so tudi na nekaterih drugih področjih. So pa učitelji prve triade tudi opozarjali, da so cilji, ki jih je treba doseči v prvi triadi, osredotočeni na drugi in tretji razred ter jih je bilo zato težje doseči, kot če jih enakomerno porazdelimo na vse tri razrede.«

Mnogi slovenski šoli še vedno očitajo, da je preveč faktografska …

»Trudimo se, da ni tako. Marsikje učitelji lahko učencem pokažejo drugačno pot do znanja, ne z nekim frontalnim podajanjem snovi, ampak z individualnim, raziskovalnim in skupinskim delom ter delom na daljavo. Otroci z učitelji precej komunicirajo prek e-učilnic – si izmenjujejo informacije, naloge in rešitve. Tu so še različni projekti, seminarske naloge, eksperimentalno delo ...«

Kje kljub temu še vidite možnosti za izboljšave v slovenskem šolstvu?

»Povsod so rezerve. V šoli je včasih pravzaprav težko ugotoviti, kako uspešen si, ker večina stvari ni merljivih. Zame ni uspeh samo rezultat na nacionalnih preverjanjih znanja, pomembna je recimo tudi povratna informacija nekdanjih učencev, ki nimajo težav v srednji šoli, kar pripisujejo kakovostni osnovni šoli. To me najbolj veseli.«