Vrhunski umetniki, kultura na robu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. februar 2017 / 12:31  

Srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci je v zadnjih osmih letih postalo stalnica kranjskega dogajanja v času slovenskega kulturnega praznika, kar dokazuje skoraj polna dvorana Prešernovega gledališča, ki je prisluhnila letošnjim lavreatom.

V Prešernovi pesniški maniri v naslovu navdahnjeni Shod muz na kranjskem Parnasi je brez dvoma edinstven dogodek v Sloveniji. Potem ko so na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Cankarjevem domu letošnji lavreati prejeli nagrade pesnikovega imena, smo jih naslednji dan gostili v Kranju. Letos že osmič. Nagrajenci so se v spremstvu ministra za kulturo Antona Peršaka in predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja najprej sprehodili po starem mestnem jedru in se po ogledu Prešernove hiše ustavili v Galeriji Prešernovih nagrajencev, da bi si ogledali razstavo portretov nagrajencev, ki jih je letos že enaindvajsetič posnel fotograf Tone Stojko.

V nadaljevanju je letošnjega dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, prevajalca in pisatelja Aleša Bergerja, ter nagrajence Prešernovega sklada, skladateljico Nino Šenk, skladatelja in klarinetista Boštjana Gombača, pisateljico Mojco Kumerdej, skladatelja Mitjo Vrhovnika Smrekarja in arhitekte Leno Krušec, Tomaža Krušca in Vida Kurinčiča iz biroja Skupina Arhitektura Krušec, pričakala polna dvorana gledališča. Na pogovoru z nagrajenci, zadnja leta jih iskrivo vodi novinarka in publicistka Patricija Maličev, sta manjkala Prešernova nagrajenka, slikarka in grafičarka Metka Krašovec, ter stripovski avtor in karikaturist Tomaž Lavrič.

Zbrane je v uvodu pozdravil kranjski župan Boštjan Trilar, v svojem nagovoru pa je bil oster Vinko Möderndorfer, ki je tako kot pesnik, ki si je rad natočil čistega vina, ta rek ubesedil z aktualnim stanjem kulture v državi. V prvi vrsti je pozdravil najboljšo gledališko publiko v dvorani, saj pogosto režira v Kranju, omenil, da se pesnik zadnja leta življenja ni počutil dobro, saj je ostal brez prijateljev, sam, obupan. »Bil je neke vrste svobodni umetnik – kljub pravdarskemu poklicu prekarni delavec. Otroci, da so ga klicali doktor Fig, a ne vemo, ali to ni bila nemška popačenka doktor Fik, kar pa ne pomeni južnega sadeža.« Da se tudi njegovim zapiskom po smrti ni dobro godilo, tovrstno zaplankano čistunstvo pa se v naši državi dogaja še dandanes. »Slovenci danes v resnici niso naklonjeni umetnosti, velika večina misli, da gre za prisklednike, ki trošijo javni denar. Vse to lahko preberemo tudi na spletnih portalih slovenskih medijev. Resnica je, da zadnjih 25 let na Slovenskem s kulturo ne delamo lepo. Kot da se ne zavedamo, da sta umetnost in kultura vse, kar imamo, in sta edina garancija, da bo naš narod preživel,« je o podhranjenosti kulture in odrinjenosti te na rob povedal Möderndorfer. Tudi zato praznični dan ne sme izzveneti, da je vse v redu. Z njim se je strinjal tudi kulturni minister Anton Peršak. Da se nenaklonjenost visoki kulturi in umetnosti dogaja v procesu globalizacije, ki jo spodbuja multinacionalni kapital, ki želi svet brez posebnosti. »Ta umetnost želi spremeniti v potrošno blago. Kljub temu pa se moramo zavedati, da kultura vse bolj postaja izraz narodove samobitnosti in identitete.«

Odsotno Metko Krašovec je voditeljica predstavila skozi pesem Amy Winhouse Love is a losing game, Aleša Bergerja pa je povprašala o izkušnjah s 'svetimi gobicami', o katerih je v enem od intervjujev govorila tudi Krašovčeva. »Gobe sem nabiral skupaj sinovoma in skrbno ločeval strupene od užitnih. Vem, da nisem odgovoril pričakovanega, ampak tako je bilo,« je bil duhovit Berger. Na vprašanje, kako gleda na svoje uredniško delo, pa je dejal: »Na svoje tridesetletno uredniško delo gledam z zadoščenjem. Za vsaj tri četrtine teh mi tudi danes ni nerodno. In spisek knjig je zagotovo zelo obsežen,« je še dodal in z vprašanjem izzvan povedal, da ni človek diskotek, saj ima rad muziko v odmerkih in prilagojeno situaciji, med drugim francoski šanson, italijansko, špansko glasbo ... Ni pa mu všeč tisti dubi bubi dubi ritem. Nakar Boštjan Gombač zgrabi mikrofon, ga prisloni na vrat in grlo in se zasliši, dub, dub, dub ... Sledi glasben aplavz.

»Arhitektura je obveza do okolja, pomemben je seveda naročnik, arhitektura mora namreč biti uporabna, saj bi sicer izgubila svoj smisel, kot tretja pomembna lastnost pa je, da vedno vsebuje neki svoj notranji prostor,« je o arhitekturi kot umetniški zvrsti dejal Tomaž Krušec, Vid Kurinčič pa dodal, da mora arhitekt imeti čim širši in odprt pogled na svet, saj je njihov poklic povezan z vsakdanjim življenjem.

Ko je skladateljica Nina Šenk študirala v nemškem Dresdnu, so tam govorili, da je njena glasba preveč tradicionalna, ko jo je prinesla k nam pa, da je preveč moderna. V živo smo eno njenih skladb slišali v izvedbi Ladiesaxophne Quartet. »Prišlo je obdobje, ko si upam biti res jaz. Vedno sem iskala navdih v literaturi, v vodi ... Zdaj več razmišljam in si upam več povedati o svojih mislih.« Glasbenik in skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar meni, da ga mora zgodba filma ali besedila za predstavo v gledališču, za katero piše glasbo, premakniti, presenetiti, iritirati ... »Stika z igralci se med pisanjem glasbe izogibam, res pa je, da ko preberem besedilo, to še ne učinkuje toliko name kot potem, ko ga spregovori igralec.«

Na vprašanje, kdaj se človek odloči, da bo prozo delil z drugimi in jo dal v branje drugim, filozofinja in pisateljica Mojca Kumerdej odgovarja: »To je stvar poguma. Sama sem prvo knjigo izdala šele pri sedemintridesetih. Če si ženska, je to še težje,« pove avtorica romana Kronosova žetev, v katerem se vrača v 16. stoletje. Njena želja je, da se bralec vsesa v tisto obdobje, a ob tem še vedno ohrani vedenje, da roman bere v 21. stoletju. »Tudi sama sem pisala v tem času – z vedenjem, kaj se je zgodilo v štiristo letih.« Kot zadnji je o sebi in svoji glasbi spregovoril multiinstrumentalist Boštjan Gombač. Publiki je povedal, kako iz rokerja postaneš folk glasbenik, kako se je navdušil nad irsko, klezmer in makedonsko glasbo … »Pojočo žago sem sprva moral kupiti v tujini. Zdaj že kvalitetno dobite v domači železnini. Vsaj devet lastnikov take žage imamo trenutno v Sloveniji,« je v zanj značilnem duhovitem tonu dodal Boštjan Gombač.