Pesem živi dlje kot človek

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 10. februar 2017 / 17:59  

Pišem, da ne bi umrla, je že pred desetletji na vprašanja o potrebi po pesnikovanju odgovarjala Neža Maurer. Pa s tem ni mislila, da želi s poezijo ostati nesmrtna, pač pa, da ji pesmi narekujejo njena močna čustva, ki bi jo brez pisanja uničila. Potrebo po izražanju 86-letna pesnica, ki živi v Domu starejših občanov Preddvor, čuti še danes. In še naprej piše.

Nekaj nam jih prebere iz zvezka, kamor si jih zapisuje, ko dobi navdih. Vsak dan. V pesmi z naslovom Preteklost piše o nečem, kar je bilo in kar ne boli več. Pesem Podoba je navdihnil Krvavec, kamor se ozira s svojega okna v tretjem nadstropju Doma starejših občanov Preddvor. Midve sva dve je pesem o njej in o hčerki Evi.

V družbi Eve (Škofič Maurer), ki jo javnost pozna kot klovneso ter ambasadorko in ustanoviteljico društva Rdeči noski, jo tudi obiščemo v njenem sedanjem bivališču. Od lanskega maja domuje v Domu v Preddvoru, kamor se je preselila iz doma starostnikov iz Loke pri Zidanem Mostu. Tako je bližje hčerki, sinovi družini iz Brezij pri Dobrovi in tudi svoji nadvse ljubi Škofji Loki, kjer je prebivala tri desetletja, kjer ima veliko prijateljev in sodelavcev in kjer so jo proglasili tudi za častno občanko. »Na Škofjo Loko sem bila navezana celo bolj kot na rodno Polzelo,« pove pesnica, prav tako častna občanka Polzele. Tam so odkupili in urejajo njeno rojstno hišo, sobo pa so uredili tudi na obnovljenem gradu Komenda. »Tako bom vedno lahko prišla k tebi,« ob tem doda hčerka Eva. Obiskujeta jo tudi oba župana, škofjeloški ji je nedavno prinesel knjigo Dragocenosti starih mestnih jeder. Knjige so Nežina velika dragocenost, naravnost odvisna je od branja. Zato ji veliko pomeni, da so ji v starosti 73 let v mariborski bolnišnici naredili operacijo na očeh, da lahko sedaj v starosti 86 let še naprej bere in piše. Tudi v Domu se je obdala s knjigami, mnoge ima kar pri roki, nove ji prinaša Eva, pa tudi domska knjižnica je blizu. Ob tem še izvemo, da v domskem glasilu Neža objavlja svoje pesmi, Eva pa se dogovarja, da bi v Domu za stanovalce in zunanje obiskovalce prirejali tudi pesniške popoldneve.

Neža Maurer, pesnica z zavidljivim pesniškim opusom, se spominja, da ji v njenih začetnih pesniških letih kolegi pesniki (omenja avtorje Pesmi štirih) niso bili preveč naklonjeni, dojemala jih je tudi kot hudo konkurenco, potem pa so popustili njeni trmi. V Nežini zapuščini je več kot štirideset proznih in pesniških del, pisala je literaturo za otroke, mladino in odrasle, največji del njenega opusa zajema poezija, a ukvarjala se je tudi s prozo, publicistiko, pisala otroške igre, prevajala. Mnogo njenih pesmi je uglasbenih, pojejo jih tudi škofjeloški zbori. Toda objavljenih del je le peščica v primerjavi s tistim, kar je napisala. Zapisovala je na listke, v zvezke, pesmi, ki jih je ocenila kot vrednejše, je pretipkala, uredila in objavila. Ker je zelo samokritična, je objavila vsega desetino napisanega. »Meni so se tudi tiste prečrtane zdele lepe,« pa pravi Eva, ki skrbi za Nežino literarno zapuščino in je vse zapisano prepustila NUK-u.

»Še vedno pišem, a ne, da bi pesmi objavila. To bo lahko pozneje storila Eva, ona je rešiteljica mojih pesmi. Zadnje stvari se mi v spominu brišejo, zato je dobro, da imaš otroke,« razmišlja pesnica, ki še naprej čuti močno potrebo po izražanju. Kot jo je vedno, saj bi jo sicer močna čustva zadušila. »Pesnila sem, da bi preživela,« pravi Neža Maurer in pri tem nima v mislih preživetja v eksistenčnem smislu. Preživele pa bodo tudi njene pesmi, pesem namreč živi dlje kot človek.

Ravno sedaj je v pripravi pesniška zbirka Sončnica na rami, v kateri bodo pesmi več avtorjev, tudi Nežine. Njena zadnja zbirka Ljubezenski triptih je izšla leta 2014, pred dvema letoma pa je v škofjeloški Bralnici predstavila povest v verzih Vida Voda. Izhajajo tudi ponatisi, nove pesniške zbirke pa Neža ne načrtuje, češ da v teh letih človek ni več dovolj samokritičen.