Mar ni to ljubezen?

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 9. februar 2017 / 17:28  

Zlatoporočenca Marija in Rudolf Peric sta simbolno obnovila poročno zaobljubo v župnijski cerkvi sv. Petra v Naklem.

Slovesna sveta maša, ki jo je daroval župnik Janez Zupanc, je zahvala za vse v njunem življenju. O pogledih ljubezni, ki je kovala skupno pot Marije in Rudolfa, je pripovedovala njuna hči Mojca, med drugim je dejala: »Kaj žene človeka, da vztrajata na skupni poti deset, dvajset ... petdeset let? Mar ni to ljubezen?«

Marija, rojena Godnov, doma iz Čadovelj pri Trsteniku, in Nakljanec Rudolf sta se spoznala leta 1965. Rudolf je svojo srčno izbranko hodil z motorjem čakat pred tekstilno tovarno IBI, kjer je delala kot tkalka. Leta 1967 sta se poročila na Brezjah, še istega leta se je rodil sin Boris, ki je po treh mesecih umrl. Leta 1970 se je rodil sin Drago, leta 1976 hči Mojca. Po rojstvu hčerke se je Marija zaposlila pri možu, ki je že imel kovaško obrt. Bila je gospodinja, in ko je bilo treba, je pomagala v delavnici, skrbela je tudi za knjigovodstvo. Hči Mojca, ki je sestavila življenjepis staršev, pravi, da je bila mama vedno rada urejena, sebi in drugim je sešila marsikatero oblačilo, velik poudarek pa daje tradiciji. Pomagala je pri varstvu vnukov, za kar jo občasno še prosijo. S posebnim veseljem se vsako leto pripravlja na pustovanje, koledovanje, srečanja starodobnikov.

Rudolf je bil član Lovske družine Udenboršt. Navdušen nad motorji se je pridružil tudi Moto klubu Oldtajmer Naklo, za srečanja starodobnikov je navdušil celo družino. Že ko je kovaško delo z leti prešlo v različno obdelavo kovin (šlosarijo), se je v domači delavnici še vedno zakurilo ognjišče in je na nakovalu (ampusu) zapelo kladivo. Kovaških veščin je naučil sina in vnuka. Izumil je marsikateri pripomoček, orodje, pomagalo. Leta 1971 je Rudolf naredil nosilno konstrukcijo za štiri nove zvonove v domači cerkvi.

Mojca pravi, da je bil oče v svojih načelih strog in jasen, vendar darežljiv. V ključnih trenutkih se je vedno znal prav odločiti: »Najin oče je zelo inteligenten, s krasno pisavo. Z mami sta nama z Dragom vedno znala prisluhniti in nama po svojih močeh čim bolj pomagala. Za mamo velja, da malokdaj vrže puško v koruzo, toliko časa išče, da tudi najde. Je srčna, močno razgledana.« Na dan zlate poroke sta bila Marija in Rudolf obdana z najdražjimi, s hčerko Mojco z možem Tomažem, sinom Dragom z ženo Špelo in vnuki Tadejem, Leo, Davidom, Jakobom, Ožbejem in Blažem. Pridružili so se ostali sorodniki, sosedje, Marijine prijateljice s telovadbe, motoristični prijatelji ... Sosedje so jima pripravili šrango v stilu kovačije, saj Rudolf velja za zadnjega pravega kovača v Naklem. Cerkveni obred sta z izjemnima pevskima glasovoma polepšala brata Urban in Domen Križaj. Zlatoporočenca sta bila ganjena nad vsemi lepimi trenutki, spetimi v ta dan. Rudolf se je zahvalil tudi šoferjema, ki sta ju v starodobnih avtomobilih pripeljala do cerkve. Najlepšo zahvalo pa je podaril Mariji, ki »sodeluje« z njim toliko let in mu vedno stoji ob strani.