Kadar se poje Prešeren

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 8. februar 2017 / 09:04  

V Galeriji Prešernove hiše je ob slovenskem kulturnem prazniku že tradicionalno na ogled razstava, povezana z dr. Francetom Prešernom. Tokrat je to kulturnozgodovinska razstava z naslovom Prešernova gerlica, samospev na Prešernovo poezijo.

Kranj – Potem ko so v zadnjih letih na februarskih razstavah v Galeriji Prešernove hiše v Gorenjskem muzeju posvečali več poudarka likovnim upodobitvam pesnika in podobam, ki so v različnih knjižnih izdajah spremljale njegove pesmi, pa na tokratni razstavi združujejo poezijo in glasbo. »Prva ideja za povezavo Prešerna in glasbe je zrasla v meni samem, saj se tudi sam ukvarjam z glasbo, solo petjem in igranjem klavirja. Hkrati pa se je tema uglasbitev Prešernovih pesmi kar sama ponujala v raziskovanje,« je povedal avtor tokratne razstave, umetnostni zgodovinar Gašper Peternel, ki besedo gerlica pojasnjuje kot sinonim za samospev. Iz časa pesnikovega življenja ni veliko zapisov o uglasbitvah njegovih besedil. Ena izmed uglasbitev naj bi bila na primer tista Marije pl. Vest, ki je zapisala prvo melodijo Podoknice. Menda jo je njen brat Viktor pl. Vest, ki je bil skupaj s Prešernom na dolžnosti narodne straže, zapel tudi pesniku. Melodija, napisana v lahkotnem tonu italijanske romance naj bi pesnika ganila do solz. Z uglasbitvami njegovih pesmi se je ukvarjala tudi Josipina Turnograjska, a njeni notni zapisni niso ohranjeni.

»Po marčni revoluciji je slovenski jezik praktično dobil krila, nekaj pa je bilo v tem tudi propagande, da je treba jezik spraviti v ljudska srca, kar je bilo skozi pesem najlažje. Izvajali so jih v okviru tako imenovanih čitalniških srečanj ali Besed. Tako imajo uglasbitve v prvem obdobju zelo ljudski značaj, dejstvo pa je, da skladatelji v 19. stoletju niso bili sposobni zapisati skladb na zahtevnejše Prešernove pesmi,« pojasnjuje Gašper Peternel, ki je uglasbitve razdelil na tri obdobja. Prvemu, v katerem se srečamo z avtorji, kot so Jurij Flajšman, Kamilo Mašek, Fran Vilhar, Davorin Jenko in bratje Ipavec, je sledilo drugo obdobje, v katerega je uvrstil skladatelje, kot so Anton Lajovic, Fran Gerbič in Josip Michl, za tretje obdobje pa opredeljuje čas med obema vojnama in uglasbitve Bojana Adamiča, Lucijana Marije Škrjanca, Viktorja Parme in Marija Kogoja, ki so pri uglasbitvah že uporabili zbore in orkestre. Z njimi so na vrsto prišle tudi pesnitve, kot so Povodni mož, Sonetni venec, Krst pri Savici.

»Razstava je strukturirana od glavnih skladateljev, ki so napisali tri, štiri skladbe, do tistih, ki so v svoje opuse vključili daljša dela, povezana s Prešernovo poezijo,« pojasnjuje sogovornik, ki je razstavi dodal tudi glasovno dimenzijo. »Od vsakega predstavljenih skladateljev smo pripravili boljše izvedbe, ki jih izvajajo pevci, kot so Juan Vasle, Anton Dermota, Marcos Fink, Ana Pusar Jerič in drugi. Skupaj je na voljo za poslušanje na slušalkah osem posnetkov, pripravili pa smo tudi video posnetek pesmi Luna sije v izvedbi enega od slovenskih ljubiteljskih zborov. Kot je še povedal Peternel, ga je posebno presenetil češki skladatelj Josip Michl, ki se je po mnenju Marija Kogoja najbolj približal izrazu Prešernove izpovedi v pesmih. »Njegove uglasbitve so romantične, kljub temu da so nastale šele po letu 1900. Izdal je štiri samospeve na Prešernovo poezijo. Pri tem je zanimiv njegov zapis ob uglasbitvah, ki ga je namenil pevcem in instrumentalistom v spremljavi, kako naj samospeve izvedejo. Če ne zmorejo tako, naj pesmi raje ne izvajajo, je posebej poudaril.«

Na odprtju razstave sta ob spremljavi Gašperja Jereba obiskovalce v čas Besed popeljala pevca Tilen Lotrič s samospevoma Strunam in Ob slovesu ter Ana Benedik s pesmijo Nezakonska mati, oba iz razreda Janeza Hostnika v Glasbeni šoli Kranj.