Želimo vplivati na razvoj skokov

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. februar 2017 / 11:29  

Pogovarjali smo se s Cerkljanom Petrom Slatnarjem ml., ki je lani s podjetjem Slatnar Carbon, ki se je uveljavilo s skakalnimi vezmi, prevzel Elanov program skakalnih smuči. Z dosedanjo prodajo je zadovoljen, prav tako z uspehi tekmovalcev na njihovih smučeh, a ves čas premišljuje, kako smuči, vezi in tudi čevlje, ki jih bo kmalu poslal na trg, še izboljšati.

Se vam je odvalil kamen od srca, ko sta brata Domen in Peter Prevc na vaših smučeh že na prvi tekmi svetovnega pokala v finski Ruki priskakala prvo in tretje mesto?

»Ne kamen, bila je kar skala. Čeprav sem verjel, da so smuči dobre, kar se je izkazalo tudi v poletni sezoni, pa sem bil vseeno nekoliko na trnih, kako se bodo odzvale v zimskih razmerah, v mrazu. A ker se je predvsem z uspehi Domna Prevca takoj vse postavilo na pravo mesto, smo hitro lažje zadihali, dobili smo potrditev, da je bila odločitev prava in da smo razvoj smuči pravilno usmerili.«

Koliko tekmovalcev zdaj up­o­­rablja vaše smuči?

»Z njimi skačejo skoraj vse reprezentance, a na različnih nivojih. Pri Nemcih jih uporabljajo nekateri mladinci in B-reprezentanti, podobno pri Avstrijcih nekaj članov reprezentanc B in C. Pri teh dveh narodih je pač tako, da je vse pogojeno z denarjem in tudi sicer so preponosni, da bi skakali z našimi smučmi. Čeprav, naše okovje pa uporabljajo, zato verjamem, da ko bomo naredili tako dobro smučko, kot jo imamo v načrtih, potem bodo tudi ti verjetno pojedli svoj ponos. Freitag je bil na primer zelo zadovoljen z našimi smučmi, a je na koncu izbral Fischer, ki mu je pač lahko ponudil denar. V slovenski A-reprezentanci pa z njimi v tej sezoni ob vseh treh bratih Prevc skače skoraj 80 odstotkov reprezentantov. Vsi, ki so bili že prej na Elanu, in še polovica drugih. Pri Norvežanih v svetovnem pokalu naše smuči uporabljata Robert Johansson in Frederik Bjerkeengen, tudi nekateri Japonci, na primer Daiki Ito, tu so še nekateri Čehi, Rusi, Američani, Kanadčani in tako naprej. Kot veste, se je za nas med drugim odločila tudi Sara Takanashi.«

Tekmovalcem vsaj v prvi sezoni ne namenjate denarnih nagrad. Ali sta morda lanska zmagovalca svetovnega pokala Peter Prevc in Sara Takanashi vseeno postavljala svoje pogoje za sodelovanje?

»Ne, nobenega pogojevanja ni bilo. Smo pa s Petrom sklenili dogovor, da manjše otroške smuči opremimo tudi z njegovim logotipom. Drugega ni bilo nič. Sara Takanashi, ki je na Japonskem velika športna zvezda, je sama želela ostati pri nas. Pri Japoncih je sicer tako, da ne marajo velikih sprememb. Že to, da na smučeh namesto Elana zdaj piše Slatnar, čeprav gre v bistvu za isto proizvodnjo, je bil zanje kar precejšen šok. Tako je za zdaj, kako bo v prihodnosti, ne vem. Najbrž bodo nekateri prejeli tudi boljšo ponudbo drugega proizvajalca in se bodo odločili za zamenjavo smuči. To lahko pričakujemo, kar je za skakalce, ki vendarle živijo od skokov, tudi razumljivo.«

Kako uspešni ste sicer pri prodaji smuči? Koliko ste jih brezplačno razdelili med tekmovalce?

»Tekmovalcem smo v uporabo razdelili okoli 150 parov, kar je okoli 30 parov več, kot smo na začetku načrtovali. S prodajo pa smo presegli Elanove številke, proizvodnja je večja. Izdelali smo okoli 1300 parov. Prodaja smuči je zadostna, da pokrije vse stroške.«

Koliko so letošnje, Slatnarjeve smuči drugačne od lanskih, Elanovih?

»Kultura oz. oblika smuči je povsem drugačna. Drugače so narejene špice, mostovi, rep, kar vpliva tako na hitrost smučke kot na njeno odzivnost. Naš cilj je, da naredimo tako dobro smučko, da jo bodo želeli imeti vsi in bodo tudi Nemci zanjo pripravljeni plačati pravo ceno. Ne želimo kopirati, naš adut je predvsem kakovost, na tem bomo gradili s postopnimi koraki, saj tako dobrih finančnih pogojev, kot jih lahko zagotovi velikan Fischer, mi ne bomo imeli nikoli.«

Napovedali ste tudi ekskluziven premaz za drsno podlago, ki naj bi bila vaša dodatna prednost pred konkurenti …

»Tu se je zdaj nekoliko zapletlo, saj proizvajalec zahteva direktne pogodbe s tekmovalci, kar pa je v nasprotju s pravili Smučarske zveze Slovenije, zato se zdaj že menimo z drugim proizvajalcem za povsem drugačen premaz, ki pa je tudi funkcionalen in bo prispeval k večji zaletni hitrosti. Peter Prevc se je na primer v preteklosti peljal tudi za 1,2 km/h počasneje od najboljših, v Zakopanah pa so na primer naši tekmovalci zaostajali za 0,4 do 0,5 km/h za najhitrejšimi, kar pomeni en nalet. Seveda bi jih radi pripeljali do največjih hitrosti, vendar pa vse ni odvisno le od smuči, še več je od tega, kako se tekmovalec pelje. Kanadčan Mackenzie Boyd-Cloews in Norvežan Robert Johansson sta tako vedno med skakalci z največjo hitrostjo.«

Petru Prevcu v dosedanjem poteku sezone ni šlo po pričakovanjih. So na slabše skoke kakorkoli vplivale tudi nove smuči?

»Pri Petru Prevcu se moramo najprej zavedati, kakšna sezona je za njim, po mojem jo bo zelo težko še kdaj ponoviti, kaj šele izboljšati. Pred kratkim so mi Avstrijci dejali, da gre pri njem za povsem avstrijski sindrom: trening, mediji in malo počitka, trening, novinarji in spet malo počitka, kar se mora slej ko prej poznati tudi na tekmovalcu. Če ne gre za fizično utrujenost, pa gre za psihično, in če vmes pride še do nekoliko slabših rezultatov, je padec forme normalna posledica in je moral vzeti nekaj predaha. A Pero je tako dobro pripravljen, da sploh ne dvomim, da ne bi še letos povzročal ogromnih problemov najboljšim skakalcem. To je tudi že nakazal na zadnjih tekmah, sploh na ekipni tekmi v Zakopanah. Pa tudi če ne bo posegel po zmagah, ne bo katastrofe, saj bo zato lahko bolj sproščeno štartal v naslednjo sezono.«

Boste za svetovno prvenstvo res pripravili že povsem nov model smuči?

»Nove smuči že preizkušajo tekmovalci nižjega ranga. Če bomo z njimi dosegli želeni napredek, jih bomo verjetno na svetovnem prvenstvu tudi uporabili, če­prav se na FIS bojijo, da bi pripravili kaj tako revolucionarnega, da bi skoke podaljšali za pet metrov, ker to pomeni zmanjšanje naleta, za kar pa na mnogih skakalnicah že skoraj ni več veliko možnosti. No, kakšne hude revolucije ne pripravljamo, bi pa radi uvedli nekaj novosti, ki bi se pri smučeh poznale predvsem v zraku.«

Letos ste se verjetno povsem osredotočili na smuči. Kako pa nadaljujete razvoj okovja in predvsem skakalnega čev­lja, ki ga napovedujete že kar nekaj časa?

»Zaradi zgodbe s smučmi je razvoj tako povsem novega okovja, ki ga pripravljamo, kot tudi čevlja kar nekoliko zastal. S čevljem bi sicer že lahko skakali, a z njim nismo bili še povsem zadovoljni in smo še nekoliko dodelali podplat, sedaj pa ga bomo znova preizkusili. Načrtujemo, da bi vsaj dva slovenska skakalca z novimi čevlji že nastopila na SP v Lahtiju, če se ne bo sešlo, pa tudi nič hudega. Interes za nove čevlje je med tekmovalci zelo velik, ker imajo čevlji, ki jih zdaj uporabljajo, kar nekaj napak. Na začetku so trdi, po dveh, treh mesecih pa postanejo premehki, zlasti v pregibu, medtem ko bo naš čevelj ves čas enak in enako udoben, imel bo tudi povsem kontroliran pregib.«

Računate pri čevlju na podoben uspeh kot pri vezeh, ki jih uporabljajo skoraj vsi tekmovalci svetovnega pokala?

»Čevelj, ki je povsem produkt slovenskega znanja, je tehnološko, ne želim se peteliniti, tako zahteven, da ga bo težko kopirati, pa tudi zaščiten je. Nemci lahko mahajo z denarjem, kolikor hočejo, a ga ne bodo takoj dobili. Prednost bodo imeli tekmovalci, ki uporabljajo naše smuči, kar FIS zdaj tudi dovoljuje. Gre za novo pravilo, ki so ga lani izsilili prav Nemci. Pa smo si rekli: vi imejte denar, mi pa bomo imeli opremo. Tudi skoki gredo v smer, da bo imela vedno večji vpliv tehnologija – dresi, smuči, okovje, čevlji. Podobno kot pri formuli 1. Pri skokih je sicer 97 odstotkov odvisnih od tekmovalca, kakšni trije odstotki pa od opreme, a če ta ne bo vrhunska, skakalec ne bo imel kaj početi v svetovnem pokalu. Z novim čevljem bomo pridobili tudi pri zaletni hitrosti, ponovljivost počepa bo bistveno boljša kot zdaj pri usnjenem čevlju, v zraku bo pomagal skakalcu smuči postaviti v pravi položaj, pri doskoku bodo smuči bolj vodljive. Že poleti so mi Avstrijci ponujali denar, da bi čevlje razvijal samo za njih, a sem ponudbo odklonil. Smučarske skoke, v katerih sem tako ali drugače prisoten že 40 let, imam preveč rad, da ne bi prve možnosti dal našim fantom, če jo bodo seveda hoteli. Pa tudi sicer želim, da gre razvoj v tem športu še naprej in da vsaj delno nanj vplivamo tudi mi. Obogatiti pa od tega posla tako ali tako ne nameravam, niti za to ni realne možnosti.«