Miloš igra kot mi vsi skupaj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. februar 2017 / 16:57  

Slavnostni koncert ob sedemdesetletnici Miloša Mlejnika, priznanega violončelista in profesorja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, se glasi kot prijazno povabilo na večer dobre glasbe, oplemeniten z osebnim jubilejem. Ker ga pripravljajo njegovi učenci, zdaj profesionalni glasbeniki, s katerimi bo v oktetu slavljenec jutri, v soboto, 4. februarja, ob 18. uri v Sokolskem domu v Škofji Loki tudi sam zaigral, brez zadržkov lahko napovemo vrhunski glasbeni dogodek.

Jubilej je dober razlog, da se ljudje zberemo skupaj in izkažemo čast slavljencu – naj bo to država, pomemben dogodek iz zgodovine ali pa človek, ki s svojim delovanjem plemeniti našo družbo. Tokrat bomo slavili okrogli življenjski jubilej violončelista Miloša Mlejnika, enega najboljših in najvplivnejših slovenskih glasbenih poustvarjalcev. Dolga leta je kot vodja sekcije violončelov igral v Orkestru Slovenske filharmonije, igral je v različnih komornih zasedbah, med drugim v Godalnem kvartetu Tartini in klavirskem triu Arcadia, predvsem pa je kot pedagog vzgojil celo vrsto odličnih violončelistov, od katerih mnogi zasedajo mesta v najboljših svetovnih orkestrih. In prav njegovi študenti so prišli na idejo, da profesorju za jubilej pripravijo koncert.

»Ko smo v novembru s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija snemali Miklavžev koncert, me je kolega Gregor Fele spomnil, da jih bo Miloš februarja dopolnil sedemdeset. Na snemanju sta bili še Maruša Bogataj in Tanja Babnik in takoj je padla ideja, da mu njegovi študenti pripravimo koncert. V orkestru nas je od osmih violončelistov kar šest njegovih učencev,« pripoveduje violončelist Jaka Trilar, tudi Mlejnikov rojak, ki je neformalno prevzel organizacijo koncerta. » Ko sem idejo predstavil Milošu, je bil takoj za, izziv pa mu je bila tudi vključitev v naš priložnostni čelistični oktet – in to ne zgolj kot solist, ampak v celotnem programu,« dodaja Trilar, ki se na tem mestu zahvaljuje tudi škofjeloški Glasbeni šoli in ravnatelju Petru Kopaču ter občini in Sokolskemu domu za sodelovanje pri pripravi koncerta.

Na vprašanje, kako igrati skupaj s profesorjem, izvem, da se profesorja Mlejnika vsi učenci spominjajo po zelo kolegialnem odnosu. Da nanje nikoli ni gledal zviška, še z običajne profesorske distance ne, prav nasprotno, spodbujal jih je k inovativnosti, kreativnosti in samostojnosti pri igranju. »Igrati v družbi z Milošem je enkraten občutek. Na vajah uživamo. Koncert je seveda cilj, ampak pot do njega je res čudovita,« potrjuje Jaka. Ob svojem nekdanjem profesorju bodo tako zaigrali violončelisti različnih generacij. To so ob Jaki Trilarju še Maruša Bogataj, Uršula Iwaki, Gregor Fele, Tanja Babnik, Igor Mitrović (vsi člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija) in Sebastian Bertoncelj, ki je na podiplomskem študiju v Salzburgu.

Program za virtuoze 

Številčna sestava koncertne zasedbe je ustrezala tudi želji, da zaigrajo skladbo Bachianas Brasileiras št. 1 Heitorja Villa-Lobosa, ki je napisana prav za oktet violončelov in publiko nekako uvaja v latino ritme, ki jih bodo na koncertu nadaljevali z dvema skladbama, ki jih je na vaje prinesel profesor Mlejnik. Gre za deli Astorja Piazzolle, skladbi Adiós Nonino in Otono Porteno, ki jih je priredil in aranžiral čelist in skladatelj, sto eno leto star José Baragato, tudi znan izvajalec Piazzolline glasbe. Skladbi je iz njegovih rok prejel na obisku v Buenos Airesu. Mlejnik ob njem pa tudi Bogatajeva se bosta kot solista predstavila še v skladbi italijanskega avtorja Giovannija Sollime Violoncelles, vibrez!, v kateri bomo slišali predvsem veliko mero virtuoznosti, ki jo lahko ob igranju pokaže violončelist solist.

»Pri zasnovi koncerta smo izhajali iz pomena Miloša Mlejnika za slovenski violončelizem. Koncert bo njegov praznik, hkrati pa tudi praznik celotnega slovenskega violončelističnega miljeja, saj smo na koncert povabili tudi številne njegove učence, glasbene kolege in prijatelje, vrhunske slovenske glasbenike,« poudarja Jaka Trilar, ki na koncert vabi tudi Ločane. »Včasih se mi zdi, da Miloš igra tako dobro kot mi vsi skupaj. Na odru ima šarm in prezenco, kot bi jo želel vsak violončelist. Igral je z vsemi pomembnimi slovenskimi glasbeniki in orkestri in prepričan sem, da poleg Dubravke Tomšič Srebotnjak, Irene Grafenauer, Mateja Bekavca in še nekaterih tudi Miloš Mlejnik sodi med najpomembnejše še živeče glasbene poustvarjalce pri nas. Ločani se najbrž sploh ne zavedamo, kako veliko glasbeno ime imamo v svoji sredini.«

In kot pravi Jaka Trilar: »Jutrišnji koncert našemu Milošu v čast bo hkrati tudi lep praznik violončela in glasbe nasploh. Program je izbran zanj in za nas njegove učence, da pokažemo, kako dober profesor je bil.«

Študenta o profesorju

Gregor Fele: »Študij pri profesorju Mlejniku je bil zame korak v brezmejne možnosti glasbene interpretacije. Poleg tega, da je bil zelo razgledan in aktualen interpret, je bil kot profesor spodbujevalen in odprt. Meni je svoboda, ki mi jo je dopuščal, pomenila zelo veliko, saj me ni omejeval ne pri izbiranju skladb ne pri njihovi interpretaciji. Ne vem, ali obstaja veliko profesorjev, ki bi dovolili, da v prvem letniku študent na uro prinese Bachovo Suito s popolnoma svojo interpretacijo, lokovanji in prstnimi redi. Še več, bil je navdušen nad drugačnim pogledom na skladbo.«

Maruša Bogataj: »Prva stvar, ki sem jo bržkone opazila pri prof. Mlejniku, je njegova velika strast do glasbe. Zdi se mi, da je to vodnica že ves čas te lepe poti, ki jo ustvarja. V času študija sem na urah s profesorjem zelo uživala, saj me je ves čas spodbujal pri razvijanju muzikalnosti in čustev, ki jih ta prinese, ter želel, da se neham obremenjevati s perfekcionizmom, temveč naj raje uživam v celoti. S tem mi je seveda pomagal, da sem se bolj odprla in iskala 'svojo noto', ter me popeljal korak naprej pri razvijanju v samostojno čelistko. Danes, sedem let kasneje, pa ob pripravah na koncert še vedno vidim tisto iskrico v očeh, ki se zaiskri vsakič, ko je nota odigrana. Opaziš, s kakšnim neizmernim veseljem in svobodo glasba polni profesorja, in želiš si samo, da bi čez toliko in toliko let lahko sebi zapisal iste stavke.«