Oblike duha

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. januar 2017 / 12:05  

»Za poskus sem spraševal ljudi z različno stopnjo izobrazbe, kateri je najpomembnejši, najbolj domač in najbolj razširjen slovenski verz. Po splošnem prepričanju je to jambski enajsterec, čeprav po poreklu sploh ni slovenski, ampak italijanski (laški) enajsterec. Kot vemo, je ta verz v slovenski poeziji uveljavil Prešeren, saj je s svojim pretanjenim posluhom pravilno zaznal, da optimalno ustreza naravi slovenskega pesniškega jezika. Pod globokim in daljnosežnim Prešernovim vplivom je jambski enajsterec postal najvišji ritmični izraz slovenskega duha. Vendar se ne smemo slepiti: jambski enajsterec je ritem, ki ga obvladajo pesniki, večina 'navadnih' ljudi pa ga sicer takoj razpozna, vendar verzov v tem ritmu ni sposobna napisati. Pisanje jambskih enajstercev zahteva vajo, vajeništvo, 'učna leta', zavesten pesniški napor. Očitno gre za 'učeni', in na-učeni ritem, za ritem slovenskih pesnikov, ne pa za ritem slovenskega ljudstva. / Vse drugače je s trohejskim osmercem, ki je ne le ritem slovenskih pesnikov, temveč tudi slovenskega ljudstva. Naj to trditev dokažem z izkušnjami iz lastnega uredniškega dela. Nekaj let sem z velikim veseljem urejal literarno revijo Kurirček, namenjeno otrokom. Takrat sem prebral cele kupe pesmi, ki so jih napisali učenci med sedmim in desetim letom starosti. Pri tem sem ugotovil nenavaden pojav, ki mi je dal precej misliti o naravi slovenskega verza: velika večina teh otroških pesniških izdelkov je bila zgrajena na ritmu trohejskega osmerca! Kaj to pomeni? Ker se tega ritma otroci na tej starostni stopnji še ne morejo naučiti v – tako in tako antimuzični – šoli, to pomeni, da se ga naučijo doma. Metaforično rečeno: pijejo ga z materinim mlekom, vpijajo ritem uspavank in drugih pesmi, ki jih pojejo matere. Ko malce zrastejo, pa v igri na dvorišču dihajo in živijo ritem otroških poštevank in izštevank. Ritem trohejskega osmerca!« (Str. 497–498)

Navedimo zdaj po en primer obeh verzov. Prvi je jambski enajsterec: »O, Vrba! srečna, draga vas domača …«, najbolj gorenjski od vseh Prešernovih verzov, z jambskimi poudarki na sodih zlogih. Drugi je trohejski osmerec (otroški ritem): »Biba leze, biba gre, / da bi prišla do gore …« To sta samo dve od 220 pesniških oblik, ki jih pesniški prvak Boris A. Novak navaja v tej lepi in bogati knjigi, med njimi je 60 v slovenščini prvič upesnjenih form in 16 oblik, ki jih je sam izumil. Pri vsaki vsaj ena pesem za primer in razlaga za zahtevnejše bralce. Res prava »Zakladnica pesniških oblik«.