Kar spal sem

Moj ata, 2. del

Delal pa je račune brez krčmarja, ko je upal, da ga bo oče pustil pri miru. Očitno je uporabil zveze in poznanstva, kajti na vsak način, četudi prek trupel, je vztrajal, da neposlušnega sina, ki se mu je drznil postaviti po robu, kaznuje.

Branko je prijeten sogovornik. Svojo življenjsko zgodbo je sem in tja prekinil s kakšno čisto vsakdanjo temo. Minute so kar tekle, ko sva ugotavljala, da tudi dobronamerne stvari ob napačnem času prinesejo veliko grdega. »Tudi četrto božjo zapoved, ki pravi, da je treba spoštovati očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji, bi bilo treba jemati z zadržkom,« je nadaljeval z nemalo žalosti v glasu. »Če mi ne bi vsi – od mame, do župnika in sorodnikov – kar naprej vtepali v glavo, da je treba očeta spoštovati, ne glede na to, koliko slabega ta stori, bi bilo moje življenje veliko lažje. Če ne prej, bi se mu uprl takrat, ko sem odrasel. Pa se mu v glavi nisem mogel. V meni sta se nenehno klala dva svetova: prvi, ki mi je skozi zdrav razum dopovedoval, da oče nima prav, in drugi, poln tradicije in tudi lažnega spoštovanja do človeka, ki naziva ''oče'' sploh ni bil vreden, me je silil v lažno sinovsko ljubezen do njega. Bil sem razklan, nenehno sem dvomil vase, v svoje odločitve. Ni mi bilo lahko. V moji generaciji je bilo veliko podobnih, ki so si zavozili življenje zgolj zato, ker so preveč dosledno upoštevali to – po mojem mišljenju – zelo zgrešeno četrto zapoved.«

Z leti je oče postajal vedno bolj nasilen. Bolj ko je videl, da se ga bojijo, hujši je bil. Če ni mogel doseči 'zmage' drugače, je otroke začel izsiljevati. Češ, če me ne boš ubogal, bom nekaj naredil mami. Ali pa: 'Bom šel pod podstreho pa si zavezal vrv okoli vratu' in podobno.

»Bil je prepričan, da me bo prej ali slej ukrotil. Mojega najljubšega brata je imel zelo trdno na vrvici. Določil mu je, kako se bo oblačil, kje se bo zaposlil, s katero se bo poročil. Imel ga je za svoje 'življenjsko delo'. Žal pa brat tega maltretiranja ni mogel prenašati, vedno več je pil, in ko je bila žena v drugo noseča, so ga našli z razbito glavo v jarku. Padel je z motorja, ko se je zvečer vračal iz službe. Še danes sam pri sebi trdim, da se je ubil nalašč, ker v življenju ni videl nobenega smisla. Na pogreb me niso povabili, za bratovo smrt, ki me je neizmerno potrla, sem izvedel šele dve leti kasneje. Ne vprašajte me, v kakšnih mukah in težavah sem diplomiral! Bil sem res sirota Jerica! Brez denarja, pogosto celo brez strehe nad glavo. Včasih sem bil od vseh naporov tako utrujen, da nisem vedel, kje se me glava drži. Vseeno sem zvečer šel v nočno službo, namesto da bi legel v posteljo. Imel sem veliko srečo, da se mi za volanom rešilnega avtomobila ni nikoli nič hudega zgodilo. Po opravljenem stažu sem začel iskati službo, a na čisto drugem koncu Slovenije. Kakor hitro so nekateri slišali moj priimek, so postali bolj spoštljivi in uslužni. To mi je šlo zelo na živce. V trenutku neke slabosti sem se odločil, da si spremenim priimek. Da tudi na ta način postanem nekdo drug. A je bilo laže reči kot storiti. To so bili časi, ko so bile takšne ideje še zelo sumljive in po vsem, kar je sledilo, vem, da sem šel skozi veliko 'preverk', preden so mi – po več kot treh letih – ugodili. A zoprnih okoliščin še ni bilo konec. Težave sem imel pri uveljavljanju ustrezne izobrazbe, diplome, saj se je ta še vedno glasila na stari priimek. Še dobro, da so me imeli ljudje v vasi, kjer sem služboval, zelo radi, da so me vsaj bolniki pustili pri miru.«

Branko je pri skoraj 35 letih srečal tudi prijetno dekle, zgodila se jima je predčasna nosečnost, zato sta se na vrat na nos poročila. Pa bi bilo bolje, da bi še malo počakala, se nasmehne Branko.

»Bila sva si preveč različna. Ona je želela, da bi se vzpenjal na lestvici uspešnosti, meni pa ni bilo do tega. S svojim življenjem sem bil več kot zelo zadovoljen. Ko me je po petih letih skupnega življenja pustila na cedilu in se preselila k drugemu, se je zame začelo drugo poglavje življenja. Dobil sem občutek, da sem rojen pod nesrečno zvezdo. Po svoje sem bil zelo osamljen, daleč stran od primarne družine, žena se je spentljala z drugim, počutil sem se, da sem ena navadna zguba. Svojo žalost in nesamozavest sem začel, podobno kot brat, utapljati v alkoholu. Da se z menoj nekaj dogaja, so opazili tudi bolniki. Ni mi bilo vseeno, pomagati si pa prav tako nisem mogel. Ena od sester me je, ko že ni šlo več drugače, zatožila direktorju zdravstvenega doma, kamor smo spadali, ta me je poklical na zagovor in jaz, bedak, sem mu vzvišeno zabrusil, da lahko grem, če jim nisem zadosti dober. Kljub temu da me je pregovarjal, sem vse skupaj poslal k hudiču in šel. Mogoče mi je bilo še najbolj žal za hčerko, ki je potem nisem videl skoraj deset let. Čisto sem se zapustil, tako na zunaj kot navznoter. Dokler sem imel še kaj prihrankov, je še šlo, ko jih je zmanjkalo, sem moral poprijeti za vsako delo, da sem dobil kaj cvenka za pijačo. Pil sem kot žolna, največ domače žganje, ki sem ga dobil pri različnih kmetih. Včasih, ko sem bil bolj pri sebi, sem pozdravil kakšno žival ali pomagal teletu na svet. Pustil sem se vzdrževati različnim ženskam, ki so bile starejše in dovolj neumne ter osamljene, da so vzele k sebi zgubo, kakršna sem bil. Žal se me je vsaka po tem, ko sem ji prvič pokozlal stanovanje, hitro naveličala. Nekoč sem se znašel v bližini rojstne hiše. Ne vem več točno, kaj me je privleklo tja. Mogoče sem se hotel pokazati očetu, da bi ta videl, kam me je pripeljala njegova 'ključavničarska' vzgoja, ne vem več točno. Ni bilo hujšega udarca, kot je bil, ko me lastna mama ni prepoznala, ko sem stopil čez prag. Šele potem, ko sem ji povedal, kdo sem, je onemela in se bela kot stena ter vsa tresoča sesedla na kuhinjski stol. Ravno prav sem ga imel pod kapo, da sem ji začel očitati, da je ona kriva za moje stanje, ker se ni nikoli postavila zame, ko me je oče maltretiral. Bil sem res ogaben, še danes se sramujem vsake besede, ki sem ji jo vrgel v obraz. Začela je jokati, to me je malo streznilo, kajti moja mama zlepa ni potočila solze. Potem mi je predlagala, da mi postelje v kamri, da pridem k sebi in počakam očeta, ki je bil nekje po opravkih. Srečanja z očetom sem se na smrt ustrašil. Vidiš, kakšen slabič si, mi je poočitala, ko sem planil k vratom. Dokler ne boš tega slabiča odpodil od sebe, toliko časa bo šlo vse navzdol, je še dodala in se mirno, kot da me ni več v kuhinji, obrnila k štedilniku. Odtaval sem ven, sploh nisem vedel, kam bi šel, kaj bi po tem, kar mi je zabrusila v obraz, sploh naredil. Šele dosti kasneje, ko sem bil hudo bolan, staknil sem pljučnico, sem začel razmišljati o globoki jami, ki sem si jo sam skopal. Bližal sem se petdesetemu letu, hčerke nisem videl že skoraj deset let, bil sem zapit bedak z neurejenimi zobmi, ki ga nihče ni maral. 'Prespal' sem osamosvojitev, prespal sem, da so prišli drugačni časi …«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj -5°

pretežno jasno
vlažnost: 79 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-14/2

ponedeljek

-10/7

torek

-6/8

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...

Na plečih pacientov / 23:27, 21. januar

Samo zdravo konkurenco med javnim in privatnim je treba vzpostaviti, da se borijo za paciente. To je naravna in človeška zakonitost in samo to deluje.

Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi / 23:22, 21. januar

Ob takem medijskem in izobraževalnem enoumju 70% Slovencev nima nobene možnosti vedeti resnice, niti trezno voliti, zato grejo v prepad kot ovce.

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 23:17, 21. januar

Primož, tebi pa sovraštvo do SDS res povzroča halucinacije. Resnica je popolnoma drugačna. SDS je 2020 v MO Kranj predstavila predloge ukrep...

Odgovor / 20:53, 21. januar

Tavčar se je malce bal Nemcev in nasprotoval vojaški akciji na Koroškem. Kot sicer se takrat Ljubljana ni veliko zanimala za meje na Štajers...

V Dražgošah poziv k miru / 19:39, 21. januar

Ponavljam vprašanje: Kaj so oborožene sile nacistične Nemčije počele v Dražgošah leta 1942 ?
Usposabljanje, vojaške vaje ?
Bo šlo?