Alenka Bole Vrabec, igralka, prevajalka, strastna kuharica in oboževalka izvirnega / Foto: Gorazd Kavčič

Vodomet energije in neskončen tok optimizma

Alenka Bole Vrabec, dramska igralka in književna prevajalka, vse svoje življenje skorajda predrzno pogumna gospa, tudi visok življenjski jubilej, osemdeset let, ki jih je dopolnila sredi meseca, praznuje v svojem slogu: z obilo majhnih zabav in nekaj velikimi dogodki, kot pravi. Ob lepo pogrnjeni in dobro založeni mizi pa seveda delovno in ustvarjalno.

»Če so nad mojim rojstvom bdele rojenice, je morala biti ena darežljiva kameleonka. Ni mi težko preklopiti z enega ustvarjalnega opravila na drugega. Ena zgoščenka z glasbo, ki si jo tisti trenutek zaželim, in odprem vrata v drugo smer, čeprav zmeraj ni lahko …«

Če se prav spomnim, ste sedemdesetletnico obeležili z monodramo Osama. Kako okrogli jubilej obeležujete deset let kasneje?

»Zgodbo o osamljeni babici, ki si srčno želi, da bi jo obiskali vnuki, sem zelo rada igrala. Če je bila takrat monodrama, naj bi bila zdaj monokomedija. A še nisem izbrala, ker iščem odštekan tekst in obenem ugotavljam: do jesenskega enakonočja imam čas. Če se že potrudiš, da jih nanizaš osemdeset, imaš tudi pravico, da vsakemu letu nameniš en dan! Sebi bom tako poklonila 80 zvečine majhnih žurk in nekaj velikih dogodkov – kakor bo pač naneslo. Nič: eks velja. Uživati je treba z občutkom in šteti, da se bo osemdesetkrat kaj žlahtnega, veselega ali norega zgodilo!«

Kako pa se vidite v svojem trenutnem življenjskem obdobju: kot gledališčnico, prevajalko, raziskovalko okusov?

»Vse, kar ste našteli, in še kaj … Če so nad mojim rojstvom bdele rojenice, je morala biti ena darežljiva kameleonka. Ni mi težko preklopiti z enega ustvarjalnega opravila na drugega. Ena zgoščenka z glasbo, ki si jo tisti trenutek zaželim, in odprem vrata v drugo smer, čeprav zmeraj ni lahko …«

Saj vem, da so prevodi kot otroci, vsak posebej vam je enako ljub na poseben način, pa vseeno: obstaja prevod, ki vam je najbolj prirasel k srcu? Saj veste, da pričakujem odgovor, povezan z Márquezom ...

»Zame so prevodi bolj ljubimci kot otroci. Če je knjiga res vredna, prevajaš s strastjo in se nenehno sprašuješ, ali si v sozvočju z avtorjem, ali boš prostranstvo njegova duha zaobjel v celoti, izluščil v pravi luči njegovo sporočilo, jezikovne finese in čar, ki ga mora bralec občutiti. Najprej original ob prvem branju posvojiš, (če ga ne, je bolje, da se ga ne lotiš), po petem ali šestem branju pa naredi klik in začne se razmerje. In če se prevajanja lotiš s strastjo, te delo tako prevzame, da pozabiš na čas, ki pa tako in tako vedno priganja. Nimam fotografskega spomina, prizore pa vidim kot slikovite diapozitive, ki podžgejo splete besed in misli z barvitostjo, jaz pa diham skupaj z avtorjem. Če bi si izbrala le enega, bi bil to zagotovo García Márquez zaradi svoje vulkanske moči pripovedovanja, ki je v romanu Sto let samote ujel ne le življenje družine Buendía, ampak mogočno fresko Južne Amerike.«

Od kod pravzaprav vaša velika ljubezen do španskega jezika? Vaši prvi književni prevod je vendarle Brucknerjev roman Sadako hoče živeti, delo, napisano v nemščini?

»Bilo je davnega leta 1956. Naša družina je sedla zvečer v Kranju na vlak, da se odpelje v Split na poletne počitnice. V kupeju je bil že zakonski par iz Nemčije. Moja mama je del otroštva preživela na Dunaju, znala je imenitno nemško in vnel se je pogovor. V Splitu smo izmenjali naslove, mene pa so povabili, naj pridem na počitnice v Aachen. In vabilo ni bilo le vljudnostno. Malo pred božičem sem se odpravila na pot, na ene svojih najlepših počitnic, med katerimi sem videla nekaj črno-belih mehiških filmov, Skrita reka (Rio Escondido), Neljubljena (La Malquerida) in En dan življenja (Un dia de Vida). Očarali so me igralci in jezik, domov sem prišla s špansko slovnico, pregledom književnosti in štirimi Langenscheidtovimi vinilkami, da dobiš v uho izgovarjavo … Tako se je začelo.

Moja prevajalska botrica je bila pisateljica Kristina Brenkova, v času mojega študija urednica na Mladinski knjigi. Ko sem zvedela, da bo moj igralski debut v Mladinskem gledališču njena Princeska z modro vrtnico, sem se večkrat oglasila pri njej v redakciji in sva se pogovarjali o vlogi – takrat sem krajše tekste že prevajala iz nemščine in tedanje 'srbohrvaščine' za Radio Ljubljana. Rada mi je posodila kakšno knjigo tuje mladinske literature in me nekega dne vprašala, ali bi hotela prevesti zgodbo Karla Brucknerja, avstrijskega pisatelja, o deklici Sadako, ki je umrla za posledicami sevanja nekaj let zatem, ko je atomska bomba padla na Hirošimo. Kar nekaj časa je bila ta knjiga obvezno čtivo za šesti razred osnovne šole, zato je bilo tudi več ponatisov. Privolila sem, čeprav je bil rok zelo kratek. In bila presrečna, ko je bila gospa Kristina zadovoljna z menoj. Leta 1963 sem vzela v roke svoj prvi natisnjeni prevod in bila kar ponosna nase. Zdi se mi, kot da bi bilo včeraj.«

S čim pa se trenutno največ ukvarjate?

»Pravkar sem dobila obvestilo, da bo letošnji Linhartov maraton v sredini maja. Iščem tekst za osem žensk, za osem igralk Linhartovega odra, in imam samo še deset dni časa. Prvega februarja začnemo teči … Tekst mora biti presenetljiv, odrezav, duhovit, domiseln, začinjen, z besednimi vragolijami, piruetast in sproščujoč za interpretke in dar za publiko. Mala gledališka Himalaja. Pa kaj?! Punce imajo voljo in talent.«

Kaj vam zdaj, ko ste že deset let uradno upokojenka, predstavljajo vsi ti projekti, ki se jih lotevate: delo ali razvedrilo?

»Oboje … eno z drugim … v življenju sem imela – in še imam – srečo, da delam tisto, čemur lahko poklonim ne samo pamet, ampak tudi srce. In imam pri tem podporo družine. Včasih je slišati kaj tudi o mojih letih, a takrat sem gluha.«

Smem vprašati, kako se takšna intelektualno izjemno aktivna, energije polna in zaposlena gospa vendarle znajde tudi v vlogi babice?

»Imam dva vnuka, stara deset in trinajst let, a jima ne 'diham za ovratnik'. Ko sta bila manjša, smo hodili gledat lutke. Zdaj ju povabim v kino in vidim tudi kakšen akcijski film. Jasno, da skuham tisto, kar imata rada, če prideta na obisk. In tudi z darili se ne mučim, ker vprašam, kakšne so želje. Tiste na zemlji izpolnim, v oblakih pa ne. In zmeraj je nekaj tudi za v 'šparovček'. Vem celo za nekaj igric … Fino je, da se skupaj nasmejemo …«

V preteklem letu ste se soočali s precejšnjimi zdravstvenimi težavami, ki bi večino ljudi za mesece dolgo prikovale vsaj na kavč, če že ne v posteljo, vi pa ste s tem opravili kar malce mimogrede, v stilu: uredimo težavo in gremo dalje. Z opornico na predstavo? – Nič takšnega. Z berglo na oder? – Zakaj pa ne ...? Kje najdete to silno življenjsko energijo?

»Naj se zgodi karkoli: nikoli ne zatajim, da rada živim, četudi za zdaj z berglo. Odkar pomnim, sem imela vodomet energije in stalno dozo optimizma. Pa se včasih maščuje. Nikoli ne smeš dopustiti, da se baterije do konca izpraznijo, da izobilje idej splahni. Znajdeš se v vakuumu praznine, da boli. Sive možganske celice so občutljiva njivica … zahtevno je tudi telo … Treba jim je kdaj pa kdaj darovati prelestno lenobo in zaplavati z oblaki … in uživati med kapljicami humorja in se do solz nasmejati.«

Nam razkrijete še kakšen načrt in morda tudi želje za prihodnje mesece in leta?

»Nore mladostne želje z leti pristrižejo krila. Po lanskoletnih bolezenskih peripetijah – vsa hvala jeseniški bolnišnici in prijazni patronažni sestri – prisegam na zdravje. Drugo si bom že zrežirala. Oči se mi zasvetijo, če pomislim na potovanja. In kakšno knjigo bi še prevedla … Z neko špansko slikanico sva se začeli družiti že ta teden. A človek ne živi samo v ustvarjalni kamrici. Na vse mogoče načine se dotika sveta in ga pogosto obide sveta jeza. Če bi v trenutno groteskno pokvečeni Sloveniji ne imeli Trubarja, Linharta in Prešerna, če omenim samo veliko trojico, le na jeziku, bi nam ne vladale 3 P z negativnim predznakom – pohlepnost, privoščljivost, puhlost.«

Oddajte svoj komentar

Kranj -10°

jasno
vlažnost: 92 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

-10/6

nedelja

-8/6

ponedeljek

-8/8

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PRIREDITVE / Kranj, 30. januar 2024

O slikanici in drugih knjigah Nataše Rupena

IZLETI / Kranj, 1. februar 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

IZLETI / Kranj, 15. marec 2024

Pohodna Andaluzija

 

 
 

 

 
 
 

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...

Predstavili največje projekte / 08:40, 26. januar

O širitvi OŠ Antone Janše še vedno nič. Pozabljeni od občine in sveta. Prejšnje in sedanje vodstvo OŠ ni sposobno zlobirati prepotrebno širitev šole.

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..

V Dražgošah poziv k miru / 14:02, 23. januar

Ne podpiram ne komonistov ne domobrancev, je pa vedno bolj jasno, da so že takrat za vsem stali židje..
Moše Pijade, Kardelj, Rupnik itd..

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 13:54, 23. januar

Dežman, podatki o priseljevanju po obdobjiih so dostopni na spletu, javno!
Sicer pa ja, reakcija tipičnega SDS betonerja..Šiptar nikoli nič kriv ker, kOmOnisti, mediji, Srbi, Kučan..

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...