Omanovi potni prti človeštva

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 18. januar 2017 / 09:20  

V Galeriji Paviljon v Tržiču so v četrtek odprli razstavo enega najpomembnejših sodobnih avstrijskih umetnikov slovenskega rodu, slikarja, grafika in kiparja Valentina Omana. Če naslov razstave Sic transit gloria hominis odraža človekovo minljivost, nas likovna dela v galeriji navdahnejo z občutkom večnosti.

Tržič – Umetnik slovenskih korenin Valentin Oman, ki živi in deluje na Dunaju in v Bekštanju na avstrijskem Koroškem, je tako kot v domovini zelo željen gost in razstavljavec tudi v Sloveniji. Pred leti je razstavljal v Kranju, Tolminu, Kopru, lansko pomlad je bila v Kostanjevici na Krki na ogled velika retrospektivna razstava njegovih del, ki je svojo pot sicer začela v Celovcu in jo nadaljevala na Dunaju. Po desetih letih se Oman vrača v Tržič, v Galerijo Paviljon, ki s kvalitetnimi razstavami v okviru Tržiškega muzeja vse od lanske obnove izpolnjuje svoje poslanstvo. »Vesel sem, da se spet predstavljam v Tržiču, še zlasti ker gre za zelo intimno razstavo, za katero sem izbral doslej še nerazstavljena dela. Zelo sem zadovoljen s postavitvijo. To je ena lepših predstavitev mojih del,« je ob odprtju razstave z naslovom Sic transit gloria hominis oziroma Tako mine slava človeka, kot bi zapisali v slovenščini, dejal Valentin Oman, ki ustvarja že več kot pet desetletij.

V svojem bogatem likovnem opusu se Oman namreč osredotoča na eno najobčutljivejših tem človeštva – izražanje človeške eksistence in z njo povezane družbene in socialne konotacije, ki jo upodablja z dematerialnimi podobami človeške figure. »Na različne načine oziroma s pomočjo abstraktnih formalnih elementov jo transformira po eni strani v jasno pomenljive, razumljive slike, lastne izjave in mnenja, po drugi strani pa v simbolna sporočila. Pogosto se dotika vprašanj, kot so usoda posameznika in skupnosti, bivanje, obstajanje, minevanje, spominjanje in pozaba,« ob razstavi razmišlja umetnostna zgodovinarska Janita Košir iz Tržiškega muzeja. Na ogled je 21 del predvsem iz zadnjih dveh let, od Omanovih značilnih ozkih in visokih platen iz cikla Ecce homo ter figur, združenih na enem platnu, katerih naslov povzema razstava v celoti, do malih formatov, ki jih avtor naslavlja Tihožitje in Homo sapiens.

Že ob vhodu v galerijo nas pozdravita dve monumentalni platni z naslovom Železna figura. »Prvič razstavljam sliki, pri katerih sem uporabljal nov material, ki ga v zadnjem letu intenzivno obdelujem. Gre za železni prah, ki na sliki pokaže tudi rjo. Z njo nakazujem človeško minljivost,« pojasni umetnik. »Zanima me človek v vseh pogledih. Ob tem iščem in odkrivam vedno nove materiale in tehnike, s katerimi se lahko približam tej tematiki, ki zame zagotovo še ni končana. Če pogledamo, kaj se danes dogaja v družbi, lahko ugotovimo, da se določne stvari vedno znova ponavljajo. Zato je moje zanimanje za to tematiko tudi v slikanju tako močno in ne pojenja.« Avtor gledalcu dopušča njegovo lastno interpretacijo slike, da lahko, kot pravi Oman, v lastni kreativnosti odkrije svojega človeka, ki tako zaživi na novo. »Torej ne gre le za minljivost. Gledalec postane moj sodelavec, saj v sliki odkriva novo podobo, novega človeka.« Na razstavi je na ogled tudi nekaj njegovih malih plastik in dokumentarni film iz Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, posnet v Omanovem ateljeju.

Priznani umetnik se v Tržiču predstavlja s temami, ki ga miselno in čustveno okupirajo ter mu dajejo ustvarjalni zagon. Ali kot o njem razmišlja Janita Košir: »Vsako srečanje, vsak moj pogovor z Valentinom Omanom me je zanesel v njegov svet in me navdihnil z občutkom, da sem v družbi velikega umetnika in izredno čutnega človeka, da sem v družbi svetovljana, ki je vse, kar je srečal, pretehtal, predelal, premagal v sebi, in ki je zmogel vsa vsebinska izhodišča v duhovnem bistvu preoblikovati v lastno umetniško izrazno moč. To je Valentin Oman.« Ta kljub zrelim letom, predlani jih je dopolnil osemdeset, ustvarja s polno močjo. »Včasih sem čakal na muzo, da me poljubi. Že mnogo let tega ne potrebujem več. Preprosto grem v atelje in delam.«