Starši naj zaupajo vase

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: / ponedeljek, 16. januar 2017 / 08:34  

Pod okriljem Waldorfske šole Gorenjska so v januarju v Radovljici organizirali šolo za starše, v okviru katere je priznani norveški pedagog, predavatelj, učitelj in avtor knjig s področja vzgoje Godi Keller udeležencem pomagal povrniti samozavest pri vzgoji njihovih otrok.

Radovljica – Starši so pri vzgoji otrok vse bolj negotovi, ugotavlja Godi Keller, ki je svojo pedagoško pot začel pred več kot petintridesetimi leti. Je avtor številnih knjig s področja vzgoje, njegova knjiga S srcem v šoli je prevedena tudi v slovenščino. Zaradi potreb sodobnih staršev je zasnoval šolo za starše, ki je naletela na izredno pozitiven odziv v vseh državah, kjer jo izvaja, med drugim tudi v Sloveniji. Prvo in drugo sredo v januarju so šolo za starše pripravili tudi v Radovljici, v ponedeljek, 23. januarja, ob 18. uri pa bo v Mestni knjižnici Kranj mogoče prisluhniti še njegovemu predavanju z naslovom Tudi otroci imajo svoje krize.

»Namen šole za starše je okrepiti zaupanje staršev v svoje vzgojne odločitve,« je pojasnil Godi Keller in dodal, da so do negotovosti glede vzgoje pri starših privedle spremembe v družbi. »Včasih starši niso potrebovali tovrstnih šol, saj so veljala neka splošna pravila glede vzgoje oziroma kaj je dovoljeno in kaj se spodobi.« Danes pa je vzgoja postala bolj individualna, vsak starš ima svoja pravila, zato jim včasih to vzbuja nelagodje, zlasti ker neprestano dobivajo nasprotujoče si informacije, kaj je za otroke dobro in kaj ne. »Enkrat izvedo, da bodo njihovi otroci zgube, če ne bodo imeli tabličnega računalnika pri treh letih, drugič poslušajo o njihovi škodljivosti.« Zato želi starše spodbuditi, da zaupajo vase, za kar je potrebno razumevanje otrokovega razvoja, obenem pa je treba okrepiti otrokove kompetence za življenje ter jim nuditi oporo in zaupanje. To po njegovih besedah dosežemo z razvijanjem samospoštovanja pri otrocih in gradnjo zaupanja namesto ustrahovanja. Spodbuditi je treba njihovo veselje do življenja in voljo, da spoznavajo nove stvari, ter okrepiti njihove socialne sposobnosti.

Spremembam v družbi ne sledijo niti v šolah, zato imajo nekateri otroci, sploh bolj nemirni, velike težave. »Pogosto takim otrokom postavijo diagnozo motnje pozornosti,« pravi Godi Keller in se sprašuje, ali bomo krivili otroka ali stol, če otrok ne more sedeti pri miru več kot deset minut. »A če umaknemo stol, problema ni več,« se nasmehne in doda, da so se »nemirni« otroci pojavili sočasno z množičnim pojavom računalnikov, kar je povzročilo, da se otroci veliko manj gibajo kot prej. Obenem so pred desetletji v šoli več pozornosti posvečali praktičnemu delu, danes pa vse temelji na teoriji, kar številnim otrokom ne ustreza, še opozarja Godi Keller. Zato zanje obstaja nevarnost, da se izgubijo v sistemu. Sam na Norveškem sodeluje pri projektu, ki mladim na robu družbe uspešno pomaga pri ponovnem vključevanju v družbo, s tem da se vrnejo v izobraževalni proces ali najdejo zaposlitev.

Po njegovem prepričanju je treba ločiti tudi med resnimi težavami in življenjskimi krizami, ki so zgolj del odraščanja in življenja. »Življenje se ne razvija premočrtno, ampak v več stopnjah. Vmes so obdobja, ko se nekaj konča, obenem pa še ne vemo, kaj prihaja.« Pri prepoznavanju pubertete, ki recimo zaznamuje konec otroštva, nimamo težav. Drugače je pri življenjski krizi, s katero se soočajo devetletniki, ko začnejo nase gledati »od zunaj«. »To je bolj 'tiha' kriza, saj tedaj navadno otroci niso tako problematični, postanejo zgolj bolj resni, globoko v sebi začenjajo razumeti, da so umrljivi. Te krize se ne zavedamo tako močno kot recimo pubertete, čeprav postanejo drugačni, niso več tako otročji.« Nekatere krize, pravi Keller, so tudi bolj individualne, ko se mora recimo otrok soočiti s smrtjo poznane osebe ali dobijo mlajšega bratca oziroma sestrico. »Najbolj pomembno je, da se starši zavedajo, da so te krize običajni del razvoja,« je še poudaril Keller.