Kdo se boji Bohinjcev?

Besedilo: Andraž Sodja
Kategorija: Prosti čas / sobota, 14. januar 2017 / 12:00  

Bohinjci so skozi stoletja navajeni trdega dela in težkega življenja in iznajdljivosti. Tak je tudi bohinjski turizem, ki je pravzaprav pravi čudež, saj je v zadnjih letih vsem oviram navkljub zabeležil kar 15-odstotno rast nočitev in se povsem preusmerili v trajnostni turizem. Kljub temu pa na najvišjih nivojih ni volje in želje, da bi odstranili največje cokle njegovega razvoja. Povsem nepredstavljivo je, da država ne najde rešitve za naklepno uničevanje turistične infrastrukture v obliki propadajočih hotelov. Kljub dolgoletnim prizadevanjem občine, številnim javnim pismom, poskusom občinskega sveta je nekdaj priznani Zlatorog samo še vlažna lupina, hotel s pedigrejem Agathe Christie, Bellevue, pa bo počasi šel po isti poti.

Ti hoteli bi letno bohinjskemu turizmu prinesli najmanj sedemdeset tisoč nočitev, kar bi po izračunu turistične takse, po polovični tarifi za otroke, prineslo dodatnih skoraj 46 tisoč evrov, da o potrošnji teh turistov sploh ne govorimo. Je lastnina tako nedotakljiva? Nekaterim so rubili stanovanja za nekaj evrov dolga, tukaj pa gre za nepopravljivo gospodarsko škodo.

Morda se razlog skriva drugje? Morda v strahu pred bohinjskim uspehom? Ob nedavnem požaru v hotelu Jezero so Bohinjci znova pokazali pregovorno enotnost in neuklonljivost. Pregovor o bohinjski trmi pravi, vsak po svoje, Bohinc pa s svedrom. A prav s to miselnostjo jim je uspelo izvrtati bohinjski predor in skrčiti planine pod Triglavom, bili so pionirji smučarskih skokov, smučarskega teka, sankanja, sonaravnega turizma, ekološke pridelave, preporoda skozi turizem ...

Konec koncev jim je uspelo iz alpskega cvetja ustvariti mednarodno prepoznaven festival. Postali so zgled povezovanja, umirjanja prometa, zelenega turizma. Bohinj ne bo nikoli množična destinacija, temveč destinacija za sladokusce, za tiste, ki želijo doživetja, okuse, občutenja, mir, čisto naravo. Takih turistov pa je v stresnem življenju 21. stoletja vse več.

Tako lahko vidimo, zakaj je država velik del Bohinja vključila v ožja območja Triglavskega narodnega parka. Ne le zaradi naravnih lepot, ampak tudi zato, ker birokratski avtorji zakonov o parku Bohinjce same jemljejo kot del neutrudne in neuničljive favne Julijskih Alp, ti pa klecajo pod bremeni birokratskih ovir, ki jim jih nalaga taisti park in okorna birokracija. Bohinjce so zaprli v rezervat, a Bohinjci so skozi zgodovino že večkrat pokazali, da so neuklonljivi in neuničljivi. Skrajni čas je, da državni vrh sede z Bohinjci za mizo in poskuša najti rešitve, tukaj in zdaj.