Slovenija verodostojna članica Nata

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. januar 2017 / 10:36  

»V Nato sem prišel v času, ko se je izrazito povečala potreba po njem in po sodelovanju z drugimi mednarodnimi organizacijami, zato sem od svojega prihoda neposredno vpet v prizadevanja, da se vzpostavi polno sodelovanje Nata in Evropske unije,« pravi Jelko Kacin, veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri severnoatlantskem zavezništvu.

Kakšno je vaše delo v stalnem predstavništvu zveze Nato, ki ste ga nastopili pred šestnajstimi meseci?

»Na sedežu Nata vodim misijo, skupno delegacijo, v kateri so uniformirani in neuniformirani uslužbenci mnistrstva za obrambo ter diplomati ministrstva za zunanje zadeve. To je druga največja misija Slovenije v celotni zunanjepolitični mreži, skupaj nas je 29. V Nato sem prišel v času, ko so se varnostne razmere tako v Evropi kot širše zelo spremenile. V Sloveniji del javnosti, tudi politikov, še vedno sanja svet, kakršnega ni več. Treba se je prilagoditi novim razmeram in primerno organizirati. Opogumlja pa dejstvo, da se zavest med ljudmi spreminja, da varnost ni zastonj ali poceni in da zahteva veliko več politične odgovornosti, sodelovanja, medsebojnega zaupanja in predvsem hitrega ukrepanja. Zadnji teroristični napadi kažejo, kako hitro potujejo storilci, zato so nastopili povsem drugačni časi. Službe, ki se ukvarjajo z grožnjami, ne smejo več zadrževati, kaj šele »skrivati informacij«, ampak morajo v stiku z drugimi institucijami doma, v EU in NATO deliti informacije in razmeram primerno ukrepati. Svet je zaradi groženj veliko bolj povezan, kot je bil še pred dvema letoma. Severnoatlantsko zavezništvo in EU sta prvič v svoji zgodovini na vrhu v Varšavi sprejela izjavo o konkretnem in dolgoročnem sodelovanju. EU se zaveda, da so potrebe po varnosti v Evropi izrazito povečane, da potrebuje boljšo infrastrukturo, poveljstva, logistiko in ostalo, kar že omogoča Nato. Zaradi tega imata organizaciji bolj zrel medsebojni odnos, po drugi strani pa javnost razume, da se organizaciji ne smeta podvajati, pač pa polno sodelovati. Dozorelo je spoznanje, da je veliko bolj učinkovito, ceneje in z bistveno manj žrtvami delovati preventivno, zato se ukvarjamo s projiciranjem stabilnosti. Države, ki so bolj ranljive, posebno tiste na obrobju evropskega prostora, ki jih številni akterji poskušajo destabilizirati, potrebujejo pomoč. Zato je najboljša oblika pomoči, da jih usposobimo, da so same kos tem izzivom in z nami polno sodelujejo. Nato bo ta mesec v Kuvajtu odprl nov center za sodelovanje zalivskih držav z Natom. To je njihova pobuda, ki kaže, da se zavedajo, da so s takšnim sodelovanjem bolje opremljeni, bolj usposobljeni in odporni.«

Kako vam pri sedanjem delu pomagajo pretekle izkušnje, denimo desetletje v Evropskem parlamentu?

»Ni mi težko, veliko energije pa je bilo potrebne, da sem javnosti in nekaterim politikom v Sloveniji nazorneje predstavil realen položaj. Ocenjujem pa, da je zavedanje danes že bistveno večje, kot je bilo, in da pri svojem delu in naporih uživam široko podporo. Poleg tega je tudi vprašanje migrantov odločilno prispevalo k temu, da se je Slovenija prebudila iz svoje otopelosti, ko gre za vprašanja varnosti in obrambe, in da se je hitro zavedala, da moramo na balkanski migrantski poti polno sodelovati. To je pripeljalo tudi do večjega zanimanja za druge države nekdanje Jugoslavije, pa tudi znotraj Nata nam je uspelo povečati zanimanje za dogajanje na Balkanu. Ne mine delovno srečanje, na katerega ne bi bil povabljen z namenom, da na zadeve pogledam skozi očala potreb in izzivov stabilnosti na zahodnem Balkanu, tudi v širši luči varnostnih potreb EU in NATO. Zaradi teh okoliščin se je povečala tudi specifična teža Slovenije kot ene od naslednic nekdanje Jugoslavije. Naši pogledi so povsod zelo cenjeni in iskani.«

Kakšna je vloga Nata v migrantski krizi?

»Nato je politično odločilno posegel v času najhujše migrantske krize s soglasno odločitvijo o hitri napotitvi našega ladjevja v Egejsko morje. Naše ladje so se tam pojavile v treh dneh po sprejetju odločitve na severnoatlantskem svetu. Usklajevanje z EU, predvsem pa z njenimi institucijami, s Frontexom, grško in turško stranjo ter drugimi predstavniki EU pa je zahtevalo bistveno več časa. Politična pozornost se je močno preusmerila v to regijo in tudi migranti so hitro ugotovili, da po tej poti ni več tako preprosto potovati. Turčija ni najbolj navdušena nad takšnim dodatnim nadzorom njene evropske pomorske meje, kljub temu pa smo na zadnjem srečanju zunanjih ministrov dosegli dogovor, da naše ladje tam ostanejo.

V Siriji NATO ni posredoval, cela vrsta pobud in poskusov vzpostavitve miru v Siriji pa za sedaj še ni obrodila trajnih sadov. Uspešnejša je zgodba o porazu in izgonu Daesh in stabiliziranju Iraka, kjer s svojimi inštruktorji sodeluje tudi Slovenija. Slovenska vojska (SV) je tam skupaj z Nemci in Italijani na podlagi dogovora z Bagdadom, in ne pod zastavo Nata. Tam so se stvari popravile, Daesh ima vse manj življenjskega prostora. V januarju pa Nato začenja z usposabljanjem iraške vojske in iraških varnostnih sil na ozemlju Iraka, ne le v Jordaniji. Nato ima infrastrukturo, multinacionalna poveljstva, v katerih so pripadniki vseh vojska držav članic, tudi SV. To nam omogoča, da s(m)o politični odločevalci neposredno obveščeni, kaj se pripravlja, načrtuje in dogaja, da s(m)o vpeti v skupne ocene, kako naprej. To je prispevalo tudi k ozaveščanju javnosti doma, da se je v pogledih in ocenah že marsikaj radikalno spremenilo.«

Kje vse v okviru Nata so slovenske sile?

»Slovenske vojake in vojakinje najdemo v vseh številnih poveljstvih, v Evropi in tudi v ZDA, navzoči so v misijah Nata, EU in OZN v Maliju v Afriki, kot že omenjeno v iraškem Kurdistanu, kjer urijo kurdske borce, že dlje časa je naša vojska navzoča v Libanonu, največji kontingent, približno 250 ljudi, imamo na Kosovu. Tudi v Afganistanu imamo sedem pripadnikov, a bistveno manj kot npr. Albanija, BiH, Črna gora, Hrvaška ali Makedonija. Pripravljamo se na morebitno ponovno napotitev ladje Triglav v centralno Sredozemlje. Pred kratkim so se vrnili pripadniki SV iz Estonije. Letos pa nas čaka napotitev skupnih enot na ozemlje baltskih držav in Poljske. Dogovarjanja o tem potekajo že nekaj časa, konferenca (z vsemi vladami sodelujočih držav) bo januarja. Kanadčani bodo poveljevali enoti, v kateri naj bi sodelovala tudi Slovenija, napoteni naj bi bili v Latvijo, predvidoma ob koncu prve polovice tega leta. Enote, ki bodo tja napotene, se pripravljajo, ob Kanadi in Sloveniji pa bodo sodelovale še enote iz držav Sredozemlja (Španija, Italija, Albanija) in Poljska bo prispevala pripadnike, tudi tanke. Lahko bi se zgodilo, da prav enota iz Kranja napoti svoje pripadnike v prvo rotacijo. S tem bi SV dobila nove izkušnje, omogočili bi tudi poklicni razvoj naših častnikov, usklajevanje naših naporov znotraj drugih poveljstev pa tudi ozaveščanje domače javnosti, da v zvezi Nato vse temelji na načelu 28 za 28 ali z drugimi besedami: vsi za enega, eden za vse. V Natu ni preglasovanja, za vsako odločitev velja polno soglasje in medsebojno spoštovanje. V tem je naša moč. Če se prebivalstvo Latvije počuti ogroženo, je fizična navzočnost vojakov zveze Nato najcenejši in najbolj prepričljiv način medsebojne solidarnosti. O napotitvi bosta, ko bodo znani vsi elementi, odločala vlada in državni zbor. S temi deležniki smo se veliko posvetovali in usklajevali, zato menim, da je slovenska javnost že precej seznanjena, politične elite pa še veliko bolj, da bodo državotvorno presodile, kako in kaj, da bo Slovenija lahko prevzela in odigrala svojo vlogo, kot jo zna. Ne pozabimo, vse baltske in višegrajske zaveznice so bile solidarne z nami v času najhujše migrantske krize, ko so nam poslale v pomoč svoje policiste.«

Kakšna članica zveze Nato je Slovenija, zlasti v luči dejstva, da za obrambo prispevamo nizek delež BDP, da je naša vojska slabo opremljena, oborožitev pa zastarela?

»Vsaka vojska ima svoje probleme, v Sloveniji so kot posledica odločitev iz preteklosti, ko je šlo v finančni krizi zategovanje pasu obrambi čez vse zdrave meje, razmere res težke. Trenutno ima Slovenija težave ne le glede financ, vzdrževanja tehnike in druge opreme. Tudi kadrov ji že primanjkuje. Danes so potrebne drugačne oblike odzivanja, ki zahtevajo, da so napotene enote tudi samozadostne. Ko so ogrožene, ne morejo iskati ognjene podpore od drugod, saj ta lahko pride prepozno, pač pa morajo biti sposobne, da se lahko same odzovejo in same branijo. Taki postopki zahtevajo ustrezno opremo in oborožitev. Slovenija res namenja zelo malo za obrambo, zato posebej poudarjam, da gre za našo lastno obrambo. Nato od nas zahteva le tisto, za kar smo se sami zavezali. Ne moremo poslati svojih pripadnikov v zahtevne operacije na tuje, moramo jih tudi primerno opremiti. Slovenija je v očeh zveze Nato verodostojna članica, to pa zaradi tega, ker ima v svojih političnih ocenah in pogledih zelo odgovoren odnos. Vedno je del rešitve izzivov, ko je navzoča na ključnih varnostnih žariščih. Ravno zato so naše ocene verodostojne, prispevek pa opazen in cenjen. Se pa pričakuje, da se bomo v tem letu dokazali z dolgoročnimi ukrepi, tudi s sprejetjem proračuna, ki bo omogočil bolj ustrezno oborožitev, opremo, kadrovske projekcije. Gospodarski kazalci nam to že omogočajo. Slovenija je verodostojna članica zavezništva. Tako nas sprejemajo danes in nas bodo tudi jutri.«