Stisk soljudi ne dojemamo več

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. januar 2017 / 09:58  

Aleksander Doplihar iz Kamnika je 86-letni zdravnik, ki v Ljubljani že skoraj petnajst let vodi ordinacijo Pro bono, brezplačno ambulanto za vse, ki so brez zdravstvenega zavarovanja. Izjemno kritičen do nedavne zdravniške stavke opozarja, da je država malega človeka v zadnjih petindvajsetih letih povsem razvrednotila.

Aleksander Doplihar, upokojeni zdravnik splošne prakse in specialist medicine dela, častni občan občine Kamnik in prejemnik državne nagrade za prostovoljstvo, ljudem v stiski pomaga že več kot šestdeset let. Je zdravnik kritičnih misli z velikim srcem, ki ga denar ne zanima, zato je pred tedni v javnosti ostro obsodil svoje zdravniške kolege, ki so se odločili za stavko.

Nedavni stavki zdravnikov ste javno močno nasprotovali. Zakaj?

»Ta stavka je bila usmerjena v glavnem le v to, da tisti, ki že imajo veliko, dobijo še več. Od zdravnikov je zelo nepošteno do njihovih sodelavcev, predvsem medicinskih sester, pomožnih delavcev in paramedicinskih strokovnjakov, da le-ti niso bili vključeni v stavko. Zdi se mi, da ta 'dobiti več' nikakor ni potreben, saj se tako le norčujejo iz upokojencev, ki za štirideset let dela dobijo 500 evrov pokojnine. Normalen človek z normalnimi potrebami s tem denarjem v tej državi danes ne more preživeti. V zadnjih letih se obnašamo zelo licemerno in asocialno, to pa je najbolj vidno v tem, kako so sindikati izsilili zvišanje plač. Kdor že zdaj težko preživi, bo imel v prihodnje le še manj. Tudi v naši pro bono zdravstveni ambulanti v Ljubljani jim pomagamo pri plačevanju položnic, kar preprosto ni prav. In bistvo te zdravniške stavke je bilo zgolj izsiljevanje. Najbolj me je motilo, da so državo izsiljevali na koži nemočnih in obupanih pacientov, ki so že tako najbolj ranljivi, pa so v tej stavki edini nastradali. Država je v pogajanjih pokleknila in dogovora, ki so ga podpisali, ne bi smela sprejeti. Zdravniki preprosto ne bi smeli biti usmerjeni tako asocialno, kot danes v večini žal so.«

Kako bi se po vaše v prihodnje lahko izognili zdravniškim stavkam oz. izsiljevanju, na katerega opozarjate?

»Menim, da bi morali vsi skupaj nastopiti bolj energično. Država kot taka ni storila ničesar, zato bi morali nekako stavkati pacienti proti zdravnikom oziroma tej peščici zdravnikov izsiljevalcev. Jasen dokaz, kako pacienti lahko stavkajo, smo pred meseci videli v bolnišnici v Izoli … Pacienti se vedno bojijo, da bodo zboleli in zdravnika enkrat potrebovali, zdravniki pa ta prastrah s pridom izkoriščajo. Čakalne dobe so umetno ustvarjene zgolj zato, da nekateri služijo trikrat več denarja, kot bi bilo pošteno, da bi ga. S tem izsiljevanjem si zdravniki prizadevajo dobiti le večje 'površine', da lahko nagrabijo še več denarja.«

Je ta vaš kritičen glas v zdravniških vrstah med vašimi kolegi slišen?

»Pravzaprav ne. Čeprav se mnogi moji kolegi strinjajo s tem, na kar opozarjam, da bi bilo treba spremeniti njihov odnos do pacientov, javno ob tej zadnji zdravniški stavki nihče ni potegnil z mano. Opozarjam, da zdravniki nismo nobene eminence v belih haljah, ki si lahko privoščijo, kar želijo. Zelo me je prizadelo, da niti zdravniška zbornica niti zdravniško društvo nista potegnila s pacienti in nastopila proti stavki in izsiljevanju sindikata.«

V svojih kritikah že dolgo opozarjate na načrtno ukinjanje javnega zdravstva. Se temu sploh še lahko izognemo?

»Že petindvajset let se na različne načine in v različnih institucijah borim, da bi ohranili javno zdravstvo, kajti le-to s svojo solidarnostjo omogoča zdravstveno varstvo vsem državljanom in samo javno zdravstvo lahko ljudem zagotovi dostopnost do vseh tistih nujnih operacij in pregledov, ki se vsako leto množijo z elektronsko hitrostjo. Medicina naglo napreduje, vesoljska tehnika nam je omogočila kup novih preiskav, ki si jih človek v zasebnem zdravstvu nikakor ne more privoščiti, če ni zelo zelo bogat. Svoje zdravstvo želimo prilagoditi ameriškemu sistemu, ampak le z vidika zaslužka zdravnikov, ne sledimo pa novim priložnostim, ki jih prinaša razvoj tehnologije. Tisti, ki silijo v to, nikakor ne želijo videti, da je to smrt za javno zdravstvo in smrtna nevarnost za malega človeka, ki smo ga v zadnjih petindvajsetih letih uspeli že povsem razvrednotiti. Delavec, ki je edini, ki še resno ustvarja, danes pri nas ni vreden ničesar več. S svojo plačo ne more zadovoljiti niti osnovnih življenjskih potreb.«

Celotno zdravstvo bi torej moralo delovati tako kot vaša pro bono ambulanta …

»Tako je. Sredi januarja bo minilo petnajst let, odkar smo jo odprli v Ljubljani, zdaj delujejo tudi že v Mariboru, Kopru, v ustanavljanju je tudi na Ptuju. Žal pa se kaže, da je zadnja leta potreb za to vse več.«

Kdo so torej vaši pacienti oziroma tisti, ki se v stiski in brez zdravstvenega zavarovanja obrnejo na vas?

»Napačno je velikokrat slišano mišljenje, da k nam hodijo le brezdomci in migranti. Vse več je namreč tistih, ki so zadnja leta obubožali, med temi pa je še posebej veliko obrtnikov in samostojnih podjetnikov, ki zaradi zelo drage države, ki smo si jo omislili, ne zmorejo plačevati prispevkov, posledica tega pa so dolgovi in takrat se jim zdravstveno zavarovanje zamrzne. Država nikakor ne bi smela podpirati politike razvrednotenja malega človeka, ki v danem trenutku nima možnosti, da bi normalno živel ali se zdravil, če zboli.«

Še vedno vsakodnevno delate v ljubljanski pro bono ambulanti?

»Vodim jo še, vsak dan pa nisem več tam, nekajkrat tedensko pa kljub vsemu še vedno. Naša ekipa je že kar velika, samo v Ljubljani jo sestavlja devetindvajset zdravnikov, v bazi pa imamo okoli 800 pacientov, ki imajo pri nas kartoteke.«

Kakšno sporočilo imate za vse, ki niso zdravstveno zavarovani, pa vseeno potrebujejo pomoč?

»Nezavarovani in vsi tisti, ki so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ogroženi, bi morali zbrati pogum in od družbe zahtevati, da jih zdravstveno oskrbi. Ne glede na njihovo trenutno situacijo. Niso namreč oni tisti, ki bi jih moralo biti sram za stanje, v katerem so se znašli!

Težava so tudi številni starostniki, ki si ne morejo privoščiti doma za ostarele, čeprav so delali vse življenje, na stara leta pa nato finančno ogrožajo svoje otroke. In to ni prav, saj so ti ljudje svoje življenje dali tej skupnosti, ki bi morala za njih poskrbeti, takrat, ko so obnemogli. Plačevali so namreč svoje prispevke, in to ne nizkih, da je ta država lahko bogato živela!«

Življenjske razmere so za večino, kot kritično opozarjate, vedno slabše. Je res vse tako slabo? Smo lahko pred novim letom tudi kaj optimistični?

»Ko smo se osamosvojili, smo imeli vse – najboljše urejeno zdravstveno službo v Evropi, vse možnosti za vse naše državljane … Seveda je bilo to za državo in vse 'lovce na denar' drago, ampak takrat smo razmišljali o tem, da bomo živeli krasno, da bomo postali druga Švica ipd. Dejansko pa smo takrat spregledali vse tiste, ki so na veliko kradli naše premoženje. Ostala nam je peščica nekaznovanih tajkunov. Narediti bi morali tako, kot je nekdaj naredil Peter Veliki, ki je vsem kradljivcem odsekal eno roko, lažnivcem pa jezik. Zdaj pa imajo pri nas vsi tajkuni obe roki in jezik, iz nas pa se delajo norca!

Žalosti me, ker mladina danes strašno izgublja socialno poanto življenja. Ne vidijo več stisk drugih, ne znajo pomagati drug drugemu, ne menijo se za ljudi okoli sebe. Stisk soljudi sploh ne dojemamo in ne sprejemamo več. Tudi mladi so vedno bolj usmerjeni le v denar, humani motivi našega življenja pa so že povsem pozabljeni …«

Stiske ljudi so okoli praznikov še večje …

»Dobro je, če si stari, bolni in osamljeni najdejo družbo, da niso sami, da delijo svoje težave, se družijo s sebi podobnimi.

Prav pa je, da tudi mi vsi v teh dneh še toliko pogosteje pogledamo okoli sebe, namenimo ljudem prijazno besedo, koga obiščemo pogosteje kot sicer in si vsi skupaj prizadevamo za lepši svet. Prostovoljstvo nas namreč lahko le bogati.«