Tragedije

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. januar 2017 / 21:45  

Družinska zapuščina, 2. del

»V škatli so se znašla tudi pisma, ki jih je moja pokojna mama pisala svojemu prvemu fantu. Tudi za ta pisma, ki so se ohranila, sem babici zelo hvaležen. Mamo, ki je bila zelo verna, stroga in tudi hladna ženska, po branju pisem bolje razumem. Najmanj enega je temu Ivanu pisala še potem, ko je bila poročena. 'Ljubi moj Ivan, kako si kaj? Vem, da bolje nego jost, kjer sem tako nerodna ratala, da nisem za nikamor. Le tebe bom ljubila, le tebe nosila bom v srcu …'

»Ne morem si predstavljati, da je bila moja čustveno zelo hladna in odmaknjena mati zmožna tako globoke ljubezni!« se Ludvik kar ne neha čuditi. V nekem drugem pismu, pa ji Ivan odgovarja: 'Še zmeraj ljubljena Sonja. Kaj takega nisem pričakoval od tebe. Pišeš mi, da mi bo žal, če bom pozabil nate. Ampak jaz mislim, da bo tebi žal, ker sanjaš o drugem človeku, ko ležiš zraven očeta svojega otroka.' Kljub ostrini, ki jo je bilo čutiti med vrsticami, pa je na koncu dodal: '... srčno te pozdravljam, čez plan in gore, pri tebi do smrti bo moje srce …' Pisma, ki si jih je moja mama še po poroki izmenjavala s svojim prvim fantom Ivanom, so se me zelo dotaknila. Pravzaprav so me prizadela. Mama je bila, vsaj na videz zelo častna ženska. Bogvarij, da bi se otroci kdaj kaj zlagali ali da ne bi živeli po desetih božjih zapovedih. Neusmiljeno je nas kaznovala. Sama pa je živela neko vzporedno, tudi grešno življenje, v katerega ni imel nihče vstopa. Niti ne ubogi oče, ki je verjetno dobro vedel, da žena, naša mama, ni bila nikoli čisto njegova. Ni bil neumen, moral je to čutiti! Ker ni marala njega, ni marala nas, otrok. Vsak trenutek, ko nas je pogledala, se je zavedala, kdaj in kako smo bili spočeti. Pisma, ki sta si jih z Ivanom pisala, sem zelo skrbno prebral. Če jim je verjeti, sta se po tem, ko se je moja mama poročila, srečala le enkrat. In to na Ptuju. Zakaj tam, ne vem točno, a predvidevam, da je tam nekaj časa živela Ivanova sestra Marica, ki je bila vsa leta nekakšen most med bratom in mojo mamo. Ona je bila tudi tista, ki je skrbela, da so njuna pisma prišla do cilja. V enem od pisem, ki je bilo napisano po morebitnem srečanju, Ivan piše: 'Ko v poznih urah vsi sladko spijo in krasne sanje uživajo, samo jast še hodim po sobi, ker na tvoje pismo srčno odgovorit želim. Najsrčnejša ti hvala, da sem te lahko videl in ti stisnil roko. Sto in sto misli imam pred očmi, kako bi te moral objeti in poljubiti, pa se nisem upal. Preveč radovednih oči je bilo okoli naju. Trpelo in jokalo je moje srce, da ti ne morem povedati, kako. Vidim tvoje oči, ki so me gledale krasno in zapeljivo in žalostno. Srce mi še vedno močno bije, četudi sva se v tem času, kar se nisva videla, oba postarala. Molim, da bo prišel dan, ko te bom lahko na samem objel in poljubil. Bodi pozdravljena in misli na človeka, ki te ljubi. Ivan.'

Po kakšnem čudežu so se znašla ta pisma na podstrešju, ne vem. Lahko da jih je Ivanova sestra po bratovi smrti prinesla moji mami, lahko jih je izročila celo očetu. Nikoli ne bom izvedel. Lahko da sem kot prvi otrok celo Ivanov, kdo bi vedel?! Mama je vse življenje zelo trpela, oče tudi. Vse bi bilo drugače, če petdeseta leta prejšnjega stoletja ne bi bila tako zelo okužena s to prekleto ideologijo. Ivanovi so bili zelo zavedni, partizanski, naši ravno nasprotno. Ni bilo misliti, da bi dva mlada človeka iz takšnih družin lahko zaživela skupaj. Babica je bila stroga in je veliko dala na spodobnost. Kdo ve, lahko je mojo mamo celo prisilila, da se je poročila z očetom? V meni je še polno vprašanj, a bolj malo odgovorov.«

V eni od škatel je odkril tudi listino, ki odkriva, zakaj je praded ob njivi, ki je bila nekoč v njihovi lasti (danes tam stoji Mercator) postavil 'bohkovo znamenje'.

»Njegov brat je imel sina edinca Petra, ki je bil bolan (težave z želodcem) in ni bil primeren za naslednika. Praded je svojemu bratu predlagal, naj del hiše preuredi v gostilno, češ vino bo pa že lahko točil, če za drugo rabo ni. Tako se je tudi zgodilo. Potem pa je naneslo, da je šel Peter sredi hude zime po očeta, ki se je z občinskimi odborniki po seji zapil. Zaradi poledice je voz zaneslo v graben, kolo se je snelo in ni kazalo drugega, kot da se je Peter sam lotil popravila. Ko je poskušal dvigniti zadnji del voza, je bil ta napor zanj prehud. Sesedel se je in bruhnil kri. Na srečo so ga našli mimoidoči, da so ga, preden bi zmrznil, odpeljali k zdravniku. Moj praded, veren kot je bil, se je zaobljubil, da bo postavil 'bohkovo znamenje', če Peter ostane pri življenju. To se je res zgodilo, znamenje je potem stalo več kot sto let, dokler ga niso odstranili in zaradi nastajajočega trgovskega centra prestavili drugam.«

Dokumenti tudi pričajo, da so bili nekateri Ludvikovi predniki zelo podjetni. Eden od teh govori o nekem Maksu, ki je kandidiral celo za župana, pa ga potem niso izvolili, ker se je izvedelo, da je goljufal pri trgovanju z lesom. Zanimivo je tudi, da se nad tem, da je mož pretepal svojo ženo, niso zgražali.

»Eden od maminih stricev, ime mu je bilo tako kot meni, se je celo štirikrat poročil. Tri žene so mu uradno sicer umrle na porodu, a kot kaže zapis, ki ga je nekdo od prednikov pustil na nekem mrliškem listu, jim je tudi sam malo pomagal na drugi svet. Ko se je poročil četrtič, je domov pripeljal žensko s tolminskega konca. Tja je šel zato, ker ga v domačih logih ni nobena marala. Imel je smolo. Ta ženska je bila precej divjaška in ga je, če je ni ubogal, tudi pretepla kot mačka. Rada je pila žganje in kavo in če enega in drugega ni bilo pri hiši, je vzela metlo in toliko časa tolkla po možu z njo, dokler ni vpregel konja in se zapeljal v dolino po eno in drugo. Je pa zgledno skrbela za otroke – iz treh zakonov jih je bilo 17. Umrla pa je, ko je padla s češnje in si razbila glavo.«

Pred drugo svetovno vojno je širšo Ludvikovo družino reševal pred lakoto Jernej, ki je bil zelo dober mesar, znan daleč naokoli. Klal je tako za kmete kot tudi za partizane in Nemce. Namesto plačila si je zmeraj odrezal kos mesa in ga potem – ker je bil samski – delil z bližnjimi. Na stara leta je postal malo čudaški, in ko je umrl, ni dovolil, da bi ga pokopali s svečanostmi, ki so bile takrat v navadi. Njegov pogreb je bil eden prvih v tako imenovanem 'družinskem krogu', zaradi česar so ga ljudje še dolgo časa opravljali.

Med različnimi papirji je naletel tudi na pismo nekega moškega, imenovanega Zorko. Četudi ima Ludvik do potankosti izdelano družinsko drevo, ne ve točno, kam bi ga del. A tudi pismo, ki ga je Zorko pisal kot mobiliziranec v prvi svetovni vojni, je zelo zanimivo.

(Konec prihodnjič)